Andrej Capuder je imel otroštvo kakor toliko drugih, niti brezskrbno niti brezupno, popisal ga je v svojih romanih (Mali cvet) in esejih (Povest o knjigah, za katero je predlani prejel Rožančevo nagrado). Knjige so bile njegov svet, njegov »drugi« svet. Nihče drug kot on se ni znal tako vživeti v predmet, ki ga je knjiga obravnavala, bodisi kot bralec bodisi kot avtor. Posledica je bil zanj tako značilen, bojevniško nepopustljiv, »grčast« slog.

Konec šestdesetih let je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti, nato je poučeval francoščino na Šubičevi gimnaziji, potem je dobil službo na »svoji« fakulteti, in sicer na oddelku za romanske jezike in književnosti. Naredil je doktorat iz moderne književnosti (nadrealizem) in paralelno prevajal Dantejevo Božansko komedijo, delo je sklenil leta 1972, ko je prevod izšel. Obenem so nastajali njegovi romani, eseji, dnevniški zapisi, poezija (prevodna in izvirna). Za prevod Božanske komedije je Andrej Capuder prejel Sovretovo nagrado.

Kakor je prevajal Petrarkov Canzoniere, tako so nastajali njegovi Rimski soneti: Petrarkov navdih v njih je opazen. Prevajal je Sabata in pisal svoje romane Bič in vrtavka ter trilogijo, sago slovenskega »posamičnika« (ta kierkegaardovski izraz v slovenščini je njegov), ki v širnem svetu išče svojo identiteto, torej samega sebe (Rapsodija 20, Iskanje drugega, Reka pozabe).

Nekaj knjig je napisal ob slovenskem osamosvajanju in so dragoceni dokumenti polpreteklega časa, ki se je iztekel tako nenadoma, kot je prišel (denimo Pariški dnevnik – v obliki dnevnika, Mozaik svobode – zbrani govori in odmevni članki v časopisju). V tem osamosvajanju je tudi sam sodeloval, kot poslanec in minister za kulturo v prvi slovenski vladi, pozneje pa kot veleposlanik v Parizu in v Rimu. Obe državi, Italija in Francija, sta Andreju Capudru podelili visoki državni odlikovanji za (so)ustvarjanje prijateljskih meddržavnih odnosov (Francozi viteza legije časti, Italijani pa viteški križec). Bil je tudi akademik, član Evropske akademije v Salzburgu.

Andrej je bil zvest prijatelj in kolega, zvest mož, zvest tudi svojim temam in svojim avtorjem. Lepo ga je bilo imeti za prijatelja. Z Andrejem Capudrom smo Slovenci izgubili izjemnega intelektualca, ki ga je naša stvarnost zadevala v živo. Tudi v najširši javnosti je imel trenutke, ko je bilo očitno, da bi nam lahko dal še mnogo več, kot je. Vendar hitro izčrpano telo pogosto ne sledi veličini duha, za kar nam zgodovina daje mnogo primerov. Andrej Capuder sodi mednje.

Slovenija je brez Andreja Capudra v duhovno-intelektualnem smislu revnejša, kot je bila poprej. Kolikokrat sem si dejal, ko sem se znašel pred kakšno dilemo, da bom moral povprašati prof. Capudra. Zdaj ne bo več koga vprašati.

Miha Pintarič