Cerkev in spolne zlorabe: zgodba, ki se bo še dolgo nadaljevala

Papeža ni bilo v nekoč zelo katoliški Irski, kjer se še vedno 78 odstotkov ljudi izreka za pripadnike rimskokatoliške cerkve, že skoraj štiri desetletja. Ne brez razloga. Ko je poljski papež Janez Pavel II. oktobra 1979 po izstopu iz letala na dublinskem letališču pokleknil in poljubil irsko zemljo, je Ircem zastal dih. Več kot 2,5 milijona se jih je udeležilo srečanja z njim v sedmih krajih. V kraju Galway je na tisoče ljudi navdušeno vzklikalo papežu in njegovemu spremljevalcu, škofu Eamonnu Caseyju, ki je imel mašo za mladino. Malo ljudi je vedelo, da je imel takrat škof petletnega otroka. Ko se je leta 1992 vendarle razvedelo, da je oče in da ima spolne odnose z žensko – njegovo materjo, so bili Irci šokirani. A ta šok je hitro zbledel zaradi škandalov, ki so sledili in razkrili veliko hujše grehe irske katoliške cerkve. Zamajala jo je nanizanka razkritij pedofilskih duhovnikov, spolnih zlorab otrok v sirotišnicah, ki jih je upravljala katoliška cerkev, in spolnih zlorab žensk v domovih za samske matere. In sistematično dolgoletno prikrivanje teh zlorab. Vse to je dramatično zmanjšalo vpliv katoliške cerkve na irsko družbo.