Arheologe je nedavno presenetilo odkritje na severnem delu Slovenske ceste med križiščem Dalmatinove ulice in Gosposvetske ceste ter Trdinovo ulico, kjer so našli temelje samostana bosonogih avguštincev, zgrajenega okoli leta 1657. »Konkretne najdbe na območjih samostanov so skromne, saj so bile te stavbe bolj prazne, 'meniške', našli smo zgolj kakšen križec in fragment keramične posode. Ključno je namreč odkritje temeljev in zidov zgradb samih, saj lahko na osnovi teh ostankov objekte umestimo v določeno obdobje,« je nepričakovano najdbo opisal arheolog Martin Horvat iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML).

Bosonogi avguštinci so bili skrbniki beračev in revnejšega sloja prebivalcev – po čemer so najverjetneje tudi dobili ime (ne pa ker ne bi nosili čevljev). Po mnenju Jožefa II. Habsburškega se je večina samostanov izrodila, postali so sami sebi namen, namesto sledenja višjemu cilju so zgolj kopičili premoženje, kar pa je bilo v nasprotju z doktrino. Tako avguštincev pred razpustitvijo ni rešila niti njihova »dobrodelnost«. Jožef II. je red zgolj kakšnih 120 let po postavitvi samostana s cerkvijo z dekretom ukinil, na kraju pa uredil prvo civilno bolnišnico v Ljubljani, ki je najverjetneje tudi najstarejša na Kranjskem.

Na dražbi prodali tudi oltarje in prižnico

Po Horvatovem pripovedovanju so inventar dali na dražbo – nekaj opreme in predmetov, ki so jih potrebovali pri bogoslužju, so prevzeli usmiljeni bratje, številne dragocenosti so prek škofije razdelili župnijskim cerkvam, knjižnico je dobila Kmetijska družba, kasneje pa so na licitaciji postopoma prodali še orgle, prižnico, nekaj oltarjev in zvonove.

Arheologi na podlagi starih načrtov niso predvidevali, da bodo ob raziskavah na Slovenski cesti našli ostanke samostana. »Je pa bilo to zelo prijetno presenečenje,« je dodal muzejski arheolog. Zidove so pustili tam, kjer so jih našli, območju primerno pa prilagodili sadilne jame za načrtovan drevored, ki ga bodo na cesti postavili po koncu gradbenih del.

Zaradi številnih energetskih vodov ob Trdinovi ulici arheološki ostanki niso bili preveč dobro ali pa sploh ne ohranjeni. Kot je razložil Horvat, so s kabli, ki so jih desetletja polagali v cestišče, v preteklosti uničili vse, kar se je skrivalo pod ulico.

Najprej vstopil v mesto mrtvih

Da Slovenska cesta pod seboj skriva prave arheološke zaklade, ni nobeno presenečenje, saj stoji skoraj neposredno na eni glavnih vpadnic v rimsko Emono, ob katerih so nekoč urejali pokopališča. »Na poti v mesto si se najprej srečal z mestom mrtvih, šele nato pa vstopil v mesto živih,« je najdbe številnih grobov in skeletov opisal Horvat. Odkritje tako imenovanega severnega emonskega pokopališča je eden najpomembnejših in najzanimivejših vidikov arheoloških raziskav po celotni dolžini te ceste.

Na tem območju so tako našli že številne žarne grobove iz časa Emone, iz kasne antike pa več skeletov v lesenih krstah. Največ navdušenja so poželi kamniti rimski sarkofagi, ki so jih lani našli na križišču z Gosposvetsko cesto. Čeprav dela na določenih območjih Slovenske ceste še niso končana, arheologi pomembnejših odkritij ne pričakujejo več. Morda bodo naleteli zgolj še na kakšen nov ostanek rimske ceste ali grobove. »Je pa res, da sta ravno odkritji sarkofagov in samostana dokaz, da nikoli ne moremo zagotovo vedeti, kaj nas čaka pod zemljo,« je sklenil Horvat.