Če smem povedati: če bi bil jaz vrhovni poveljnik za zdravstvo, bi nemudoma presekal dilemo: poletje je tu, bi rekel, zato nas je spet enkrat presenetila vročina, da jim v vseh bolnišnicah poleg zastarelih aparatur kaplja še v operacijskih prostorih od nosa, ponekod pa v stiski selijo najbolj ogrožene bolnike na hodnike, evo, bomo mi takoj, ker je začetek poletja, za vse bolnišnice kupili klimatske naprave in jih bomo že jutri dostavili ter bomo tako vsaj en problem na en dva tri in brez stokanja rešili na mah. Saj ni edini, ampak eden manj bo pa le.

Malo morgen. Mi moramo zadevo najprej prediskutirati, kajne. Jo po naše uskladiti, saj vemo, da so daleč pred vsem drugim čakalne vrste. Čakalne vrste so ena sama megla. Nikomur se niti ne sanja, s čim bi se jo dalo razgnati. Tako kot tudi za reformo zdravstva, ki je še bolj gosta megla, nihče ne ve, kaj naj bi to sploh bilo. Torej spreminjam svoj predlog v bolj sprejemljivega pa naj tistih 30 milijonov lepo posodijo ministrstvu za vojsko, da bomo dobili en in pol osemkolesnika več, kar se bo ob tistih 48, kolikor jih še dobimo, še kako poznalo pri obrambi naše stalne ogroženosti. Saj nas tako zavezujejo obljube. Dane obljube – čeprav se zanje nikoli ve, kdo jih tako velikodušno daje – so pri nas sveta stvar, s katero se ni igrati. Pa zdravstvo gor ali dol.

Milan Maver, Ljubljana