Vozniki se najbolj bojimo trenutka, ko močno poči in smo udeleženi v prometni nesreči. Strašljivo je toliko bolj, če so ljudje (hudo) poškodovani. Prometna nesreča je za udeležence svojevrsten šok, zato ne čudi, da so reakcije voznikov nepredvidljive. Nekateri izberejo celo najbolj skrajno možnost – pobeg. Ta pa seveda prinaša številne posledice.
Ko pride do trčenja, se pri vozniku pojavi dejavnik presenečenja, ki prinese neskladnost med miselnimi in delovnimi procesi voznika. Temu neskladju se pridruži še psihični pritisk. Vse te reakcije pogosto silijo voznika, da odpelje s kraja nesreče, še zlasti če oceni, da ima možnost, da ostane prikrit. Pogosto se voznik v nesreči, ki jo povzroči, močno prestraši in najprej pomisli na lastno varnost in nedotakljivost. V strahu pred kaznijo in drugimi nevšečnostmi pa razmišlja le o tem, kako bi čim prej pobegnil iz neprijetnega položaja. Ker je čustveno iztirjen, slabo presoja posledice svojih dejanj.
Potrebujemo kriterij osebnostne primernosti
»Nekateri to storijo zavestno in načrtno, drugi pa impulzivno pod vplivom šoka ali močnih čustev. Pri ljudeh, ki s kraja nesreče pobegnejo zavestno, da bi se izognili pravnim posledicam svojega dejanja, ni olajševalnih okoliščin, čeprav so lahko vzrok za tako odločitev kompleksne življenjske razmere. Psihični profil človeka, ki pobegne po nesreči, ni enoten. V splošnem je bolj verjetno, da bodo pobegnili s kraja nesreče ljudje, ki so bolj sebični, manj odgovorni ali bolj pripravljeni kršiti ustaljena pravila, norme in zakone,« pojasnjuje klinična psihologinja Ivna Bulić. Prepričana je tudi, da svojo vlogo pri pobegu odigra tudi življenjski kontekst, v katerem se je posameznik znašel. Hipotetično lahko isti posameznik s kraja nesreče ne bi pobegnil, če ne bi imel kompleksnih življenjskih razmer. Pomembno vlogo pa bi lahko odigrali tudi, če bi s pomočjo psihičnega profila že med opravljanjem vozniškega izpita izločali tiste z najbolj ekstremno spremenjenim mentalnim funkcioniranjem in bi pri izdaji vozniškega dovoljenja striktno uporabljali kriterije osebnostne primernosti; v tem primeru marsikdo verjetno sploh ne bi imel možnosti voziti osebnega avtomobila.
Prav avtošole in vsi, ki se ukvarjajo z izobraževalnim procesom novih voznikov, bi lahko pri temi pobega po nesreči odigrali (še) bolj pomembno vlogo. »Vsekakor bi moral biti večji poudarek pri teoretičnem delu poučevanja o tej temi, kakor pa se izvaja v praksi. Naša agencija ima v naboru vprašanj tudi vprašanja na temo pobega s kraja nesreče, posledicah takega dejanja in pravilnega ravnanja ob povzročitvi nesreče. Na tak način nekako prisilimo šole vožnje, da poučujejo tudi o tej temi, ki pa je že tako predpisana v programu usposabljanja. Predvsem je treba dopovedati kandidatu, da se tako dejanje ne splača in ni pravilno,« meni Igor Velov, prvi mož Javne agencije RS za varnost prometa.
Najhujših pobegov ni lahko odkriti
Za prometno nesrečo s pobegom štejemo situacijo, ko udeleženec (voznik) v prometni nesreči zapusti kraj nesreče z namenom, da bi prikril svojo identiteto. Termin »pobegli voznik« se ne uporablja vedno, temveč ga pogosto zamenjuje termin »izogibanje odgovornosti pred zakonom«. V tem pa je tudi bistvena razlika med prometnimi nesrečami s pobegi in drugimi prometnimi nesrečami. Zaradi tega se tovrstne prometne nesreče obravnavajo kot specifične prometne nesreče predvsem z vidika zaščite ponesrečencev, kot tudi iz preventivnih razlogov, saj storilec z zapustitvijo kraja prometne nesreče neodgovorno in nehumano zapusti ponesrečenca ali pa se izogiba odgovornosti za nastale posledice. »Prometne nesreče s pobegi lahko delimo na več načinov. Tako lahko glede na kraj, kjer so se zgodile, govorimo o prometnih nesrečah s pobegi na parkirni površini in o prometnih nesrečah s pobegi na cesti. Vendar pa je za nas pomembna le delitev prometnih nesreč s pobegi glede na nastale posledice, saj po tej delitvi policija tudi zbira in vodi podatke o tovrstnih nesrečah. Tako ločimo prometne nesreče s smrtnim izidom, s telesno poškodbo in z gmotno škodo. Glede na tako delitev je tudi delo policije pri raziskavi teh nesreč po intenziteti in obsegu različno. Pri prometnih nesrečah s smrtnim izidom in telesnimi poškodbami, ki sicer sodijo v kazniva dejanja, se zato vključijo vsi razpoložljivi človeški in tehnični potenciali, da bi čim prej odkrili povzročitelja. Seveda pa to ne pomeni manjše aktivnosti policije pri raziskovanju nesreč z gmotno škodo,« so nam pojasnili na policiji.
Policija je sicer pri preiskovanju teh nesreč dokaj uspešna. Potek in uspešnost raziskave sta odvisna od več dejavnikov, je pa dejstvo, da je preiskava uspešnejša, če so ob ogledu odkrite materialne sledi, priče, očividci… V posameznih primerih se vozniki po temeljitem razmisleku tudi sami javijo v policijskih enotah, kljub temu pa je bilo kaznivo dejanje že storjeno. Število vseh nesreč s pobegi je vsako leto približno enako. Pred petimi leti je doseglo številko 2709, lani 2881. Tudi število pobegov pri nesrečah z mrtvimi in telesno poškodovanimi se ne spreminja veliko (leta 2013 228, lani 224), podobno je z neraziskanimi pobegi, a so številke neraziskanih pobegov pri nesrečah z mrtvimi in telesno poškodovanimi velike: pred petimi leti jih je bilo 136, lani 148. Velja pa zapisati, da s potekom določenega časa pri policiji ne nehajo iskati povzročitelja, tako so imeli tudi primere, ko so ga izsledili po več kot enem letu.
