V zvezi s pripravo zgodovinske študije Prva odločitev Slovencev za Slovenijo je Granda izpostavil, da ne želi biti specialist za nekaj let, ampak da bo zajel širše obdobje, ki nas je pripeljalo do osamosvojitve. Želim verjeti, da je zgolj časovno obsežna znanstvena usmeritev botrovala temu, da je Granda namerno ali nenamerno navajal in ocenil dogodke ter ljudi iz novejše slovenske zgodovine.
Tako Granda trdi, da nekateri danes hočejo dokazati, da se je slovenska osamosvojitev začela z nastankom Teritorialne obrambe (TO) leta 1968, kar zavrača s trditvijo, da je bila TO takrat sestavni del Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Granda trdi, da vemo za vrsto generalov, ki so poveljevali slovenski TO od leta 1968 do osamosvojitve, pa niti eden ni prestopil na slovensko stran. V zaključku Granda omenja nesrečnega generala Hočevarja, zadnjega poveljnika TO v prejšnji državi, kot da je bil žrtev, ne pa aktiven povzročitelj dogodkov v TO leta 1990.
Danes nihče ne dokazuje, da se je osamosvojitev začela z ustanovitvijo TO leta 1968, dokazano pa so slovenska oblast in državljani Slovenije takrat začeli graditi svojo oboroženo silo. Očitno Granda ni proučil zakonov o obrambi in obrambnih strategij bivše države, sicer ne bi trdil, da je bila TO sestavni del JLA. TO je bila od vsega začetka enakopravna komponenta skupnih oboroženih sil, ki sta jih sestavljali JLA in TO v sistemu splošne ljudske obrambe. Prav to, da TO ni bila del JLA, je od vsega začetka povzročalo trenja med JLA in TO. Vrh JLA je TO doživljal kot republiško vojsko, ki onemogoča enotno centralizirano poveljevanje, z oboroženimi silami v republiki pa spodbuja nacionalizem in kontrarevolucijo. Ta nasprotja so se okrepila po sprejetju Ustave leta 1974 in eskalirala po smrti Tita leta 1980. Takrat se je vojaško-partijski vrh usmeril v vojaško obrambo totalitarnega režima in leta 1989 poskusil TO izvzeti iz pristojnosti republike ter jo podrediti Vojaškemu območju JLA v Zagrebu.
Slovenska Teritorialna obramba se je od ustanovitve leta 1968 razvijala drugače kot formacije v drugih republikah prejšnje države. Tudi navzven se je razlikovala od JLA, po tem, da njeni pripadniki niso nosili kape »titovke« in da je namesto plašča JLA (šinjela) TO imela planinsko pelerino. Maloštevilni poklicni pripadniki in večinski rezervni sestav TO so v njej videli vnovično obuditev leta 1945 ukinjene slovenske vojske. Od vsega začetka je v TO veljal slovenski poveljevalni jezik, leta 1977 je izšel prvi vojaški slovar. V nasprotju s preostalimi republikami, kjer so štabom TO poveljevali častniki JLA, so slovenskim poveljevali slovenski rezervni častniki. Pokrajinski in občinski štabi ter enote TO so se usposabljali za obrambo pred močnejšim sovražnikom na začasno zasedenem ozemlju. Oboje je po letu 1988 predstavljala JLA. Bila je močnejša in poskušala je uveljavljati oblast na našem nacionalnem ozemlju. Kontinuiteto TO dokazujejo nekdanji pripadniki TO, veterani vojne za Slovenijo, ki so sodelovali pri graditvi strokovne in domoljubne TO v prejšnji državi, ki so poveljevali in se bojevali v njenih enotah med osamosvojitveno vojno in bili aktivni udeleženci tranzicije TO v Slovensko vojsko. Granda pri tem ni sodeloval, verjetno pa se ni dovolj potrudil, da bi dojel neprekinjen strokovni in konceptualni razvoj slovenske TO, zato tudi ni doživel apolitičnega domoljubja in zavezanosti pripadnikov TO obrambi domovine, ne glede na trenutno oblast. Četudi Granda tega izrecno ni rekel, je bilo v podtonu čutiti, da ne priznava kontinuitete TO. Poudarjam, da TO nikoli ni bila razorožena. JLA je TO poskušala preprečiti dostop do orožja v lasti Slovenije, vendar je bila zahvaljujoč obrambni zavesti državnih organov in poveljnikov TO le delno uspešna. Podatki o tem so javno dostopni in dokazujejo, da so bile bojne zmogljivosti TO zmanjšane, ne drži pa trditev, da je bila TO razorožena.
TO Slovenije je od njene ustanovitve do oktobra 1990, ne računajoč generala Hočevarja, poveljevalo šest generalov JLA. Vsi so bili Slovenci in leta 1990 niso bili pripadniki JLA, ker so bili upokojeni, tako da očitek o tem, da niso prestopili, ni smiseln. Eden je bil pokojni, razen generala Pavčiča so bili vsi stari okrog 70 let. Če bi Granda bolj pazljivo pogledal posnetke s prvega postroja v Kočevski Reki, bi videl, da je bil prisoten tudi general Edvard Pavčič. Upokojeni slovenski generali so v javno objavljeni izjavi 28. maja 1991 sporočili: »Vsi upokojeni slovenski generali smo enotno ocenili, da so postopki JLA nesprejemljivi. Nobena armada, ki nastopi proti lastnemu narodu, ne more in ne bo nikoli zmagala. Podpiramo demokratične spremembe, upoštevamo parlamentarno ureditev in tržno gospodarstvo, v prepričanju, da je to edina pot k boljšemu življenju. Podpiramo vse, ki se zavzemajo, da Slovenija postane demokratična, parlamentarna in socialna država, ki temelji na suvereni oblasti naroda.« Podpisan je Branko Jerkič, nekdanji poveljnik TO. Nekdanji v. d. poveljnika TO, general Milovan Zorc, je bil med osamosvojitveno vojno svetovalec Predsedstva Slovenije. Preostali generali, tako upokojeni kot tisti, ki so leta 1990 izstopili iz JLA, so ponudili sodelovanje v obrambnem sistemu. Rečeno jim je bilo, da bodo pozvani, če bo treba. Na srečo je bila vojna kratkotrajna. O posebni poti poveljnikov TO Slovenije govori dejstvo, da je bil prvi poveljnik, general Bojan Polak, razrešen, ker je začel v TO uvajati zahodno orožje in opremo, predzadnji general Edvard Pavčič pa je bil predčasno upokojen, ker ni sprejemal podrejanja TO poveljstvu JLA.
Ne drži ocena o »nesrečnem« generalu Hočevarju. Po predčasni upokojitvi poveljnika TO generala Pavčiča je bil na to mesto brez soglasja Predsedstva SR, kakor je predvideval zakon, imenovan letalski general Ivan Hočevar. Že dejstvo, da je na čelo po karakterju izrazito pehotne vojske postavljen letalski general, kaže, da ni šlo za strokovno, temveč vojaško-politično odločitev. Hočevar je s svojimi dejanji ob poskusu razorožitve TO, ki ji je poveljeval, z zavračanjem sodelovanja s slovenskimi oblastmi in s skrivanjem odločitev JLA pokazal, da je trdni zagovornik JLA kot združevalnega dejavnika Jugoslavije. Z odnosom do podrejenih in do Republike Slovenije je po maju 1990 izgubil legitimnost, oktobra pa tudi legalnost poveljevanja. Ni sprejel ponudbe slovenskega Predsedstva za upokojitev. Sprejel je dolžnost pomočnika zveznega sekretarja za vojaško letalstvo v Beogradu. To funkcijo je opravljal leta 1991, ko so letala JLA napadala Slovenijo. Zato se ne morem strinjati z Grandovo oceno, da je bil Hočevar nesrečni general, temveč je bil nesreča za TO in Slovenijo.
Ivan H. Kukec, Ig
