Seveda je simpatije užival tudi drugod po domovini, ki se je tudi z njegovim velikim prispevkom pred petindvajsetimi leti šele začela postavljati na svetovni in evropski zemljevid. Nobenega izziva, povezanega z rokometom, mu ni bilo težko sprejeti, pa naj je to bilo povezano s strokovnim ali organizacijskim delom. Še bolj predan in skrben je bil pri vzgoji mladih rokometašev in vsestranski pomoči pri njihovem razvoju v vrhunske rokometaše, še bolje v vrhunske ljudi. O njem bi lahko napisali in povedali veliko več njegovi zvesti rokometni spremljevalci Branko Dobnik, Franc Plaskan, Tone Turnšek, Andrej Šušterič, Slavko Ivezič, Tone Tiselj, Branko Tamše…, a so se strinjali, da to veliko častno dejanje za Dnevnik opravim jaz.

Vsi, ki smo v rokometu več desetletij in smo ga poznali, menimo, da je bil oče šaleške rokometne šole. Najprej v domačem kraju Šoštanju in kasneje v Velenju, kamor se je klub preselil zaradi novozgrajene Rdeče dvorane. Vzpostavil je sistem dela selekcioniranja in vzgoje mladih rokometašev in to kasneje nadgradil z organizacijskim ter strokovnim prispevkom v vrhunsko organiziran profesionalni rokometni kolektiv Gorenje. Njegovo delo, znanje in sposobnosti so odmevali po domovini, zato je bil kmalu vključen tudi v delo pod okriljem rokometne zveze. Njegov prvi reprezentančni projekt v samostojni Sloveniji je bil skupno vodenje mladinske reprezentance v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo s Slavkom Ivezičem, s katerim sta sodelovala vrsto let in skupaj osvojila tudi omenjeni evropski naslov z moštvom Celja.

A za vse, kar je Miro Požun naredil v slovenskem rokometu, je premalo besed in premalo prostora. Premalo besed tudi za oris njegovega značaja in predanosti temu lepemu in zahtevnemu športu. Skromnost, predanost, očitno prirojen pedagoški čut, skrbnost… so bile na kratko njegove največje odlike, ob seveda neverjetnem strokovnem znanju. Zadovoljil se je s formalno izobrazbo učitelja športne vzgoje in dolgo vztrajal na področjih osnovnošolskega učitelja ter hkrati rokometnega trenerja. Oboje je opravljal več kot profesionalno, ob tem pa bil še skrben oče in družinski človek. Njegova razširjena družina so bili tudi njegovi rokometaši, med njimi takšna asa, kot je bil žal prezgodaj pokojni Iztok Puc in kot je Sergej Rutenka.

Miro Požun je bil med prvimi slovenskimi rokometnimi strokovnjaki, ki so si dodatni rokometni kruh služili v tujini, tudi tam je pustil globok pečat. Po drugi strani pa se je zelo pozno, šele v zrelih letih, odločil za rokometni profesionalizem in pri tem ga ni motilo, da je deloval v majhnih Radečah, kjer je bil rokometni inkubator mladih igralcev za člansko moštvo Celja. Celo to ga ni motilo, da je bil pomočnik uveljavljenim ali mladim trenerjem. Pri vseh je odigral vlogo dobrega duha iz ozadja ali celo blažilca napetosti bodisi znotraj moštva, med strokovnim vodstvom in igralci ali med upravo, igralci ter trenerji. V svojih trenerskih začetkih je bil pripravljen spati dobesedno pod milim nebom, da je ostalo več denarja za daljše skupne priprave. Spomnim se, da je za naše prve reprezentančne tekme samostojne Slovenije priskrbel za vodstvo reprezentance elegantne moške obleke rajnkega M Cluba iz Velenja. Zakaj? Ker je reprezentančna tekma za Mira Požuna predstavljala praznik, kot za vernika obisk nedeljske maše v prazničnih oblačilih. Pa čeprav je v začetku devetdesetih naša reprezentanca šele dobivala prave izkušnje in ugled, se je Požun zavedal, kaj pomeni reprezentanca, tako za igralce kot za strokovni štab. Bil je pač velik učitelj in še večji trener, ki je doživel sanje vseh slovenskih rokometašev in trenerjev.

Aleš Praznik