Po avtocesti sem se peljal skozi mejo v Vrtojbi v Gorico. Namenil sem se kupiti parmezan, mortadelo in kavo. Stara navada še iz časov, ko tam ni bilo avtoceste, blok pa je bil zgoraj v Rožni dolini in spodaj v Braniku. Italijani so na nadvoz postavili velik rdeč lok, da se vidi, kje teče meja. Malo pred izhodom je bil parkiran avtomobil karabinjerjev. Dva sta stala ob njem in gledala, kdo se vozi mimo. To je novost iz leta 2015, ko je Italijo zagrabil strah, da bodo Afričani in Arabci začeli prihajati tudi čez njihovo vzhodno mejo. Gorica ima običajno konservativno oblast, ki tudi za Slovane misli, da so horde z vzhoda. Na tej strani vlada prepričanje, da so vsi Italijani fašisti, in čustva se izravnajo. Ali meja je ali je ni, je po prvih romantičnih trenutkih leta 2004 postalo vprašanje z zamotanimi odgovori. Je in ni. Ni je več, ampak v resnici je še vedno tu. Karabinjerji pred izvozom so bili znak, da je še vedno tu, tudi če je ni. Mejo določa uniforma.
Ob pogledu nanje sem se spomnil, da s seboj nimam nobenega dokumenta. Denarnico sem pustil doma. Za senčnik nad šipo zataknjeno sivo prometno dovoljenje je bilo edi...
