Danes, skoraj 30 let kasneje žal ugotavljamo, da smo priče poskusom zanetiti državljansko vojno, k sreči (za zdaj) na verbalni ravni kot »nekulturni boj«. Nekatere politične sile prenarejajo in zlorabljajo zgodovino za sejanje sovraštva med novimi generacijami. Utrjujejo svojo »volilno bazo« z novimi »dejstvi« (češ, nimamo le pravice do svojih mnenj, temveč tudi do svojih dejstev!), izdajalci in zapriseženi podrepniki nacističnih in fašističnih okupatorjev (ki so po drugi svetovni vojni v vseh državah razglašeni za vojne zločince!) naj bi bili žrtve komunizma, domobranci in druge kvizlinške formacije so izraz »domoljubja« in ljubezni do boga! Seveda je bil z njimi tisti bog iz opasačev nacistične vojske »Gott mit uns«… V okupirani Sloveniji je po njihovem šlo za »državljansko vojno« med okupatorji in domobranci na eni strani ter antifašističnimi revolucionarji na drugi strani!?

V podporo političnim silam, ki širijo sovraštvo do tujcev, do vseh drugače mislečih ter zlorabljajo zgodovino za svoje današnje cilje: dobiti oblast, polastiti se državnega premoženja in državnih institucij, je organizirana mreža (dobro plačanih) »podpornikov«.

Te politične sile podpira konservativni del govorcev katoliške cerkve, ki molijo zgolj za žrtve iz vrst domobrancev. Morda je eden od razlogov takšnega početja krivda katoliške cerkve na Slovenskem za novačenje slovenskih fantov v okupatorske vojne formacije in s tem za »državljansko vojno«, v kateri je izgubilo življenje tudi na tisoče teh zaslepljenih fantov? Ali gre le za hvaležnost za vračanje fevdalnega premoženja? Ali za pričakovanje novih daril, ko pridejo te sile na oblast?

Pomembni podporniki novih »dejstev« so nekateri mediji v Sloveniji, ki se v veliki meri financirajo iz tujine ali drugih neugotovljivih virov. Hkrati pa se, kadar je mogoče, zlorablja javna radiotelevizija za politično propagandno predstavljanje zgodovinskih dejstev in njihovih ponaredkov. Tako se je oblikovala (majhna, a zelo vsiljiva) skupina novinarjev, publicistov, zgodovinarjev in samozvanih zgodovinarjev, ki naj bi publicistično in »strokovno« podprli politične sile, ki hranijo svoje volilce z »novimi zgodovinskimi dejstvi«.

Posredno podporo dajejo prenarejanju zgodovine tudi tisti zagovorniki človekove pravice do svobode izražanja, ki menijo, da ta svoboščina zagotavlja tudi pravico do širjenja polresnic, dezinformacij in lažnih novic. Dobronamerna prizadevanja za »spravo« pa žal omogočajo politično zlorabo in izenačevanje okupatorjevih oprod z borci proti nacizmu in fašizmu. Sodobna Evropa, zgrajena na antifašizmu, se zaradi političnih interesov desnih strank žal ni sposobna dovolj odločno distancirati od skrajnih desničarskih sil. V tem kalnem političnem prostoru nekateri uspešno manipulirajo z volilci. Prepričujejo jih, da so za njihove težave krivi begunci, visoki davki (ki sicer omogočajo dostopno šolstvo, zdravstvo in druge javne službe), levičarji, ki naj bi neupravičeno (pretirano) opozarjali na neofašistične pojave, korupcijo, brezobzirno bogatenje posameznikov, ekološke probleme… Slovenska posebnost pa je verbalna oblika državljanske vojne, ki skuša razdeliti državljane in državljanke na dva sovražna pola, in to v samostojni, svobodni, neokupirani »deželi«… Bomo dopustili ta zločinski načrt?

Člani Društva SRP: Franc Medle, Lojze Podobnik, Jože Florijančič, Remzo Skenderović, Boris Pogačar, Jože Butara, Jože Ribič, Milan Gorjanc, Janez Butara, Boris Gregorčič, Bogdan Avbar, Darko Kastelic, Brane Đukić