Najbolj krute življenjske izkušnje, kot je policijsko nasilje ali omejevanje dostopa do hrane, najmočneje govorijo same zase, zato avtorica pripovednega sloga tudi tokrat ne gradi na komentiranju, temveč jezikovno enostavnem dokumentiranju. A njene tehnike ne gre enačiti z distancirano pripovedno perspektivo – njene že tako kratke zgodbe so najboljše v fragmentih, ko se prelomijo v humornost in še bolj v skoraj liričnost, ki se tudi v najbolj čustveno intenzivnih pasusih ne zateče v sentimentalnost. Denimo v pretresljivem utrinku Prosto gibanje: »Dodelimo jim 18 evrov mesečne žepnine, da se lahko z obrobja mesta 9-krat pripeljejo z avtobusom številka 6 v center. Tu gledamo, kako jih njihove dolge obleke omejujejo pri hoji.«
Že zaradi vsebinske aktualnosti utegne avtorica pritegniti širok krog simpatizerjev (in del bralcev tudi odvrniti), a prednost njene pisave je v zavedanju, da migrantska zgodba ni njena zgodba. Vsakršnemu objektiviranju pribežnikov in pokroviteljstvu se izogne s tem, da ne govori v njihovem imenu (čeprav imena junakov, pomembno, vedno zapiše), temveč se v vlogi pripovedovalca vselej znajde prostovoljka ali – v nedvoumnih naporih po kolektivnem delovanju – skupnost ljudi, ki skušajo vsakemu junaku oziroma največkrat junakinji, ki je migrirala v Slovenijo, pomagati vsaj s skodelico toplega čaja, cigareto, rabljenim kolesom ali igro košarke.
Ves čas sicer ostaja jasno, da beguncem ni do toplega slovenskega čaja, temveč do azila v Nemčiji, zato je v ozadju večine zgodb tudi nemoč pomočnikov, ki zanje ne morejo in nikoli ne bodo mogli storiti dovolj. A ta ostaja pridušena, pomembnejša sta zvok plesa iz vesele sobe pakistanske vdove in veselje kurdskih najstnic ob obisku središča mesta. Pripovedovalkama dajejo v zgodbi Vožnja občutek, da sta tudi sami lahko za trenutek vsaj en ovinek stran od vsakdanjega življenja. »Razvedrile so naju, vsaj še za kratek čas hočeva biti del njihove zgodbe,« pravita in smiselno odpreta vprašanje, čigavo (notranje) življenje je v sedanji politični situaciji bolj opustošeno.
Dilemo ves čas še stopnjujejo zgodbe, v katerih se na mestu dnevnih ali tedenskih migrantov – v vlogi turistov – znajde tudi pripovedovalka, pogosto tarča seksizma, oziroma njena punca. O nasilni turistifikaciji različnih mestec čivkajo utrujeni natakarji, pa tudi ptiči, ki si turistično takso vzamejo kar z onečedenjem njunega avta, a protagonistki razumeta, da njun prizor z razglednice – »zdi se, da doma izgubljava prostor in ga tu jemljeva drugim« – ne more biti popoln, čeprav sta v nasprotju s tolikimi begunci dobrodošli. Pomenljiv naslov novega dela Vesne Lemaić tako ne more biti le nagovor prišleku s tujim potnim listom, temveč blago opozorilo bralcu, da smo zaradi te ali one osebne okoliščine prišleki vsi.
