Saša Vojtech Poklač, profesorica v Bratislavi: Lažnih prijateljev je več kot 1100

Na posodi je velik prdec

V tem času pa je ona dodobra spoznala vse podobnosti in različnosti med narodoma in državama. Najprej naj razčistimo zamenjave imen. Slovaki sami sebe imenujejo Slovak, kadar opisujejo moškega, v množini so Slovaci, toda Slovakinjo imenujejo Slovenka. Prav tako pridevnik slovenski v slovaščini pomeni slovaški. Mi, Slovenci, pa smo po slovaško Slovinci. »Ko sem prišla in še nisem znala jezika, mi je bilo res nenavadno, da so kar naprej omenjali Slovence,« se je zasmejala Saša Vojtech Poklač, ki je priznala, da ji nekatere značilnosti slovaščine še vedno povzročajo preglavice, saj sta si jezika zelo podobna, a tudi zelo različna. Več kot 1100 je »lažnih prijateljev«, se pravi istih besed, ki imajo različen pomen. Legendarna je seveda beseda pihati, kar po slovaško res pomeni vulgarno fukati. Saša je še dodala, da je popolna zmešnjava tudi z besedo drevo, ki v slovaščini pomeni les, medtem ko les v slovaščini pomeni gozd.

Ali pa stavki, ob katerih se Slovaki vedno nasmejijo, če jih povemo po slovensko: »Slovenke večinoma stanujemo v hišah. Pred hišo imamo vrt. Na vrtu se igrajo otroci. Na vrtu so tudi visoko drevo, miza in stoli. Na mizi je velik prt.« To bi Slovaki razumeli kot: »Slovakinje večinoma šotorimo v sobah. Pred sobo je velika vrtina. Na vrtini se igrajo sužnji. Na vrtini so tudi visok les, posoda in mize. Na posodi je velik prdec.«

Slovaška je po besedah profesorice slovenskega jezika v Bratislavi Sloveniji podobna tudi po pokrajini, z izjemo morja seveda. Je zelo raznolika. Ima veliko krajev, uvrščenih na seznam Unescove dediščine: »Tudi kraško pokrajino imajo, ki jo imenujejo Slovenský kras, kjer je res veliko podzemnih jam.« Zelo razvit imajo tudi zdraviliški turizem, tako kot pri nas. In seveda imajo gore, Visoke Tatre, kjer je najvišji vrh Gerlachovsky štit le 206 metrov nižji od Triglava.

So pa Slovaki tudi zelo vezani na tradicijo, še posebno ob velikih praznikih. »Rituale božične večerje učijo celo učence v šolah. Za božič ne sme manjkati živ krap, ker to prinaša zdravje v prihodnjem letu. Tako da v tistih dneh krapi veselo plavajo po kadeh v stanovanjih, saj pred božičem v okolici nakupovalnih središč v velikih bazenih prodajajo žive krape.« V Sašini družini so le enkrat imeli živega krapa, ker je bil velik problem s tem, kako ga spremeniti v neživega. »Sedaj gremo raje na božično večerjo k tašči,« se je zasmejala.

Sašina družina je namreč slovensko-slovaška. Moža, profesorja slovaške književnosti 19. stoletja, je spoznala na fakulteti. »Imela sva sosednja kabineta,« je priznala in se pošalila, da je z lektorskim mestom prišel cel življenjski paket. Med seboj se pogovarjata slovaško, s sinom pa govori slovensko: »On je moj najboljši študent.«

Več delovnih mest kot delovne sile

V letih življenja na Slovaškem je opazila, kako velika razlika je med zahodom in vzhodom države, ki velja za revnejši del: »Tudi bivša rudarska mesta so zapuščena in od tam se je veliko ljudi izselilo bodisi v tujino ali v Bratislavo.« Presenetljivo pa je, da je na Slovaškem na voljo veliko zaposlitev, celo več kot je slovaških iskalcev zaposlitve. V državi naredijo največje število avtomobilov na svetu na prebivalca, saj je na 1000 prebivalcev narejenih kar 189 avtomobilov, ker imajo tam svoje tovarne Volkswagen, Citroen, Kia, Audi, prihaja tudi Jaguar: »Tovarna Volkswagna v Bratislavi ima zaposlenih 10.000 ljudi. Vse tovarne iščejo delavce, ki jih nikakor ne dobijo na Slovaškem, zato jih vozijo iz Ukrajine in Srbije. Zato je veliko dela na črno ali prek agencij.« Po drugi strani pa imajo tudi veliko pomanjkanje zdravnikov, saj vsi slovaški zdravniki zdaj odhajajo v Avstrijo ali Nemčijo. »Na sploh je veliko Slovakov na delu v tujini. Tudi mladi so prepričani, da je Slovaška dolgočasna, in imajo za cilj odhod v tujino. Še celo študenti raje odhajajo na študij na Češko, kjer študira 20.000 Slovakov, čeprav ima Slovaška 36 univerz,« je razložila.

Celo tako pomembno jim je biti v tujini, da kar nekaj Bratislavčanov živi čez mejo v Avstriji, ker je to znak prestiža. »Res pa je, da je Avstrija priseljevanje dolgo časa podpirala z ugodnimi krediti,« meni Saša in dodaja, da se jih veliko preseli tudi v Rajko na Madžarskem, kjer lahko veliko ceneje kot v Bratislavi kupijo hišo: »Tam se je celo župan začel učiti slovaško, ker je tako veliko slovaških priseljencev, ki pa vsi delajo v Bratislavi.«

Morebiti je želja po tujini posledica življenja v komunizmu. Kar zadeva prehod iz komunizma v kapitalizem, so najprej opravili lustracijo: »Zdaj lahko v javno dostopnih evidencah preveriš, kdo je bil tajni agent.« Vpliv preteklega sistema pa še vedno opaža precej pri starejših, ki so še vedno zelo prestrašeni in varčni: »Ko sem prišla, me je zelo presenetilo, da so na tramvaju vsi molčali ali pa so se pogovarjali čisto potiho. Tudi sicer potrebujejo veliko časa, da se odprejo, niso tako komunikativni.« V politiki pa se še vedno odpirajo vprašanja z začetka 90. let, ko je vladal Vladimír Mečiar. Veliko krizo so imeli tudi pred pol leta, ko sta bila ubita novinar in njegova zaročenka, ter se še danes ne ve, kdo je odgovoren za to: »Zdi se mi, da so v politiki zelo močni lobiji. Zdi se tudi, da mediji ne želijo ali pa ne smejo povedati vsega.«

A to je politika. Slovaki zdaj, ko je poletje, nadvse uživajo v vročini, kar Sašo Vojtech Poklač vedno znova preseneča: »Trideset stopinj jim je prijetno, 35 pa še bolj.« V tem so tudi malo podobni Slovencem, kar spomnite se, kako mi pozimi prav iščemo sonce.