Serija Pompeji: odštevanje do katastrofe: Ljudje, zamrznjeni v času

Tretjina tega rimskega mesta je od leta 79, ko je izbruhnil vulkan Vezuv, ostala povsem nedotaknjena in tako ponuja edinstven vpogled v življenje takratnih prebivalcev. »Naleteli smo na ogromno navdušujočih podatkov, nismo pa smeli pozabiti, da gre za mesto mrtvih in da pravzaprav hodimo po ogromnem pokopališču,« pravi Hughesova. »Verjetno so nam Pompeji ravno zato tako zanimivi, saj nas nenaden in grozljiv konec opominja, da bi morali vsak dan živeti, kot da je naš zadnji,« doda. Prvi del serije si boste na kanalu Viasat History ogledali 16. septembra ob 20. uri.

Z vidika zgodovinarke je bila izkušnja neverjetna, s človeškega pa me je tako pretresla, da sem tokrat prvič jokala pred kamero. Najhuje je bilo, ko smo na stopnicah odkrili truplo kakšnih deset let starega fanta. Skušal je priti do vrat hiše, a mu ni uspelo. Vsa ta trupla, ki jih v Pompejih še odkrivamo, so ujeta v času. Kot bi zamrznili sliko. Ne gre zgolj za hladnokrvno preiskovanje zgodovinskega dogodka, saj imamo v mislih vse te moške in ženske, ki so v tistem trenutku izgubili svoje življenje.

Te ure so bile zelo dramatične. V mestu so imeli vzpostavljene določene opozorilne mehanizme in so tako vedeli, da se nekaj dogaja, pa tudi videli so lahko – stene stavb je razklalo, obračalo ladje, celotno mesto so prekrili oblaki dima in pepela, ki so segali več deset kilometrov v nebo. Zagotovo so bili vsi na smrt prestrašeni, tudi dihali so zelo težko, obenem pa niso vedeli, da gre za naravno nesrečo. Mislili so, da jih bog kaznuje za grehe.

Na območju je živelo od 15.000 do 20.000 ljudi, predvidevamo, da je mnogim uspelo pobegniti, najverjetneje najpremožnejšim, ki so se imeli kam umakniti in so imeli sredstva za pobeg. Nihče si ni mislil, da se bo izbruh končal v popolnem kaosu in uničenju ter da bodo umrli vsi, ki bodo ostali v mestu. Doslej smo odkrili okoli 1500 trupel, a je tretjina Pompejev še vedno neraziskana, zato jih bomo nedvomno našli še več.

Zelo hitro, zagotovo v roku 48 ur, povsem možno pa je, da celo v 24. Sprva je bilo nekaj potresov, zaloge vode so se posušile, potem se je oblikoval piroklastični tok izjemno vročega plina (okoli 350 stopinj Celzija), ki potuje s hitrostjo do 100 kilometrov na uro. Tako pošastnemu izbruhu ne more nihče ubežati.

Morda z jedrsko katastrofo v Fukušimi leta 2011 ali s potresom in cunamijem na jugovzhodu Azije konec leta 2004. Vse troje se je pripetilo kot strela z jasnega, nihče ni mogel ničesar storiti, takšna je pač moč narave. Lahko so bežali in se skrili, a na koncu so morali priznati premoč materi naravi.

Znanost in zgodovina sta zadnja desetletja postali pravi zaveznici, že skoraj partnerici. Z magnetno resonanco mavčnih »odlitkov« trupel, ki smo jih prvič odnesli iz Pompejev, smo pogledali v samo drobovje teh človeških ostankov, s čimer smo razkrili nekaj skrivnosti – katerega spola je bila oseba, koliko je bila stara in kaj se je z njo dogajalo v času smrti. To je bilo za nas zelo vznemirljivo. Gre torej za intimen vpogled v življenje oziroma njegov konec tistih, ki so v mestu umrli zadnji.

Nisem, saj sem vegetarijanka. A tudi če ne bi bila, tega ne bi pojedla. Zelo vesela sem bila, da je bil za ta del zadolžen on. Se pa ne bi branila preizkušanja njihovih term s kopališči ali kakšne masaže, s katerimi so se sproščali. Prosti čas so preživljali zelo podobno kot mi – zvečer so se družili, igrali karte, pili.

Pri Rimljanih jih res lahko najdeš povsod. Največ je falusov, ki so bili simbol za srečo, v tej obliki so na primer imeli tudi nočne lučke, posledično pa se jih ogromno najde tudi v Pompejih. Do seksa so imeli malce bolj sproščen odnos, kot ga imamo danes, zanje je bil res del vsakdana in jih podobe falusov ali česa (za nas še hujšega) niso vznemirjale.