Zbrani so bili kamere in fotoaparati, dva delavca v kričeče rdečih majicah pa sta z dostavnim vozičkom »rudlnom« vozila obremenilne listine v notranjost stavbe pravice. Ta ima, mimogrede, več stranskih vhodov, tudi za tovorna vozila, toda predstava je morala točno ustrezati naročilu, piše Aleksander Lucu v novi številki Nedeljskega dnevnika.
Povsem jasno je bilo, da je »big show« naročila prava slovenska medicinska mafija, ki deluje neokrnjena še iz obdobja socializma in ki se je že tako zapletla v vse domače politične in poslovne pore, da enostavno ne more sestopiti. Mafijsko delovanje je pač način življenja in prinaša preživetje celotnemu izjemno podložnemu sistemu, v katerem ni ugovarjanja šefom. Že samo s pomislekom, da bi kdor koli, ki je užil »dobrote« mafijske verige, izstopil, si podpišeš sodbo. Nesporno je tovornjak pred sodišče pripeljal obremenilne dokaze tistih, ki so izstopili iz družine vrhovnega slovenskega mafijskega botra in sprejeli ponudbo mlajše zdravniške mafijske združbe, ki pravilno ugotavlja, da bodo dosedanji večni šefi odšli po naravni poti, zato je postal boj za nasledstvo neizprosen. Tudi odhajajoči padri padroneji namreč že predajajo posle svojim najzvestejšim pomočnikom. Medklic: da se razumemo, še kako potrebno je, da bo iz dokumentov iz tridesetih plastičnih zabojev nastalo vsaj petnajst pred sodiščem verodostojnih obtožnic proti zdravnikom, ki so prejemali podkupnine, prali denar in zlezli v gospodarski kriminal. Samo še tega se manjka, da bi jih, pogoltne, kot so, razglasili za žrtve mafije!
V slovenskem zdravstvu, po dolgem in počez prepredenem z lobisti, svetovalci, preprodajalci in farmacevtskimi tržniki, sta zanesljivo najbolj na udaru klinična centra v Ljubljani in Mariboru, na manjše bolnišnice in zdravstvene domove pa so itak prilepljeni še lokalni mafijski pripravniki. Zdravstvo je v zadnjih štirih letih sila sporno zaznamovala (nič se ni spremenilo, kar bi zmotilo ustaljeni red in pravila) ministrica Milojka Kolar Celarc, za katero že ob imenovanju ni bilo jasno, kdo jo je potisnil tako visoko v zdravstvu, o katerem se ji, milo rečeno, niti ni dobro sanjalo. Pravzaprav je bila njena najbolj izpostavljena naloga pripeljati na vrh UKC Ljubljana botrom pravega generalnega direktorja. Na veliko presenečenje je bil izbran v čevljarstvu zgrajen poslovnež Andraž Kopač iz Žirov, ki je bolj ali manj sameval v pisarni in vedno nosil s seboj modro beležnico z navodili.
Niti s prstom ni mignila ministrica Milojka, ko so ji že v prvih dneh ministrovanja zaupali strogo varovan podatek, da je v UKCL preveč zaposlenih več kot tisoč ljudi. Da se razumemo, zdravnikov in zdravstvenega osebja je vedno premalo! Ne samo da ministrica ni zahtevala stroge prevetritve števila zaposlenih, še več, spretni, z imenom in priimkom znani razvpiti lobisti sivih las so v UKCL navlekli še neskončno število »svojih« zunanjih tehničnih služb, ki večinoma opravljajo posle, ki bi jih morali redno zaposleni vzdrževalci. Nič ne de, da je v bolnišnicah vsak zastoj zaradi okvare urgenten in se ne more čakati na obrtnika, da bo sporočil, kdaj bo imel čas. Sistemu, ki ga je slovenskemu zdravstvu vsilila izjemno povezana združba, se pač ne da izogniti.
Pozor, vaše kopalke so lahko nevarne!
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kaj stoji za vse pogostejšimi odpoklici določenih izdelkov in ali smo potrošniki ogroženi, kako pogosti so pobegi pred policijo, kako varni so naši viadukti in mostovi, kakšna nenavadna imena imajo nekateri slovenski in tuji kraji, kako srbska mafija obvladuje Dunaj… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
