»So v tem morju tudi ježki?« je iz plitvine jezera Rakitna babici na obalo zaklical deček, opremljen z rokavčki in pripravljen, da zaplava v globino. »Ne, ne, to je jezero, tukaj ni morskih ježkov,« mu je v smehu odgovorila babica.
Da je deček jezero na Rakitni zamenjal za morsko obalo, ni presenetljivo. Čeprav je bilo včerajšnje dopoldne precej mirno in je bilo ob jezeru le nekaj kopalcev, je vzdušje ob jezeru na Rakitniški planoti spominjalo na poletne dni na morski obali. Nekateri obiskovalci so že brodili po plitvinah ali plavali proti sredini jezera, drugi so šele razgrinjali brisače na travniku in se, najbrž z mislijo na napovedanih 33 stopinj, nameščali pod pisanimi senčniki. Zavetje v senci so že poiskali tudi prvi kolesarji, ki jih je na cesti do jezera precej. »V soboto je bila gneča, danes pa sem prav presenečena, kako je mirno,« je bila nad maloštevilnimi obiskovalci začudena ena od domačink.
Jezero na Rakitni za igro v plitvini
Alek in njegov starejši brat David sta na Rakitno prišla v spremstvu babice. Medtem ko sta dečka že čofotala v vodi, je Tončka Pal ravno preverjala, kam potuje sonce in kam naj razprostre brisače, da bodo čim dlje v senci. »Podpeško jezero nam je sicer bližje, a tudi na Rakitno med poletnimi počitnicami radi pridemo. Tukaj voda ni takoj globoka, zato je jezero primerno za otroke. Sama se redko skopam, ker je voda zame malce premrzla, je pa zato prijeten zrak, morda kakšna stopinja manj kot kje nižje,« je razmišljala Palova. Umetno jezero, ki so ga na Rakitni zgradili med letoma 1962 in 1964, je namreč v zavetju smrekovih in borovih gozdov, zato je naokoli obilo naravne sence. Na planoti, približno 800 metrov nad morjem, se ob tem še mešajo sredozemski in alpski zračni tokovi, zaradi česar je na Rakitni tudi v poletni vročini blagodejno podnebje.
Jezero je od središča Ljubljane oddaljeno zgolj slabih trideset kilometrov oziroma pol ure vožnje z avtomobilom. Poleti je zato priljubljena točka Ljubljančanov, ki iščejo priložnost za ohladitev v vodi. Poleg njegove bližine je prednost jezera tudi kakovost vode. Čeprav jezera Rakitna ni na seznamu kopalnih voda in se obiskovalci v njem kopajo na lastno odgovornost, je avgustovska analiza vode, ki jo je naročila občina Brezovica, pokazala, da je voda odlične kakovosti.
Podpeško jezero za skoke v vodo
Prav tako odlična je, glede na avgustovsko mikrobiološko preverjanje, voda v Podpeškem jezeru. To je od Rakitne oddaljeno zgolj dvajset minut vožnje in je Ljubljančanom še nekoliko bližje. Skorajda do jezera v naselju Jezero pri Podpeči iz prestolnice obiskovalce pripelje tudi avtobus številka 19. Jezero na južnem obrobju Ljubljanskega barja ima s ptičje perspektive obliko skorajda pravilnega kroga. Tudi Podpeškega jezera ni na seznamu kopalnih voda, a številnih kopalcev to ne moti. Nad jezerom so navdušeni predvsem otroci in ljubitelji skokov v vodo, saj so ob njem urejeni trije leseni pomoli, voda pod njimi pa je dovolj globoka, da omogoča preverjanje lastnih skakalnih veščin. Majhno jezero je namreč eno najglobljih v Sloveniji, saj se z muljem prekrito dno strmo spušča proti sredini, kjer se prevesi v skoraj navpičen lijak, globok vsaj 51 metrov. Po lijaku voda odteka v Hruški potok, ki se kot desni pritok izliva v Ljubljanico.
Na občini Brezovica so že lani razkrili nekatere načrte, ki jih imajo s Podpeškim jezerom. Lansko poletje so namreč pridobili gradbeno dovoljenje za gradnjo lesenega stolpa in pokrite pohodne ploščadi, ki bo služila tudi kot prostor za poležavanje in sedenje ob jezeru. Pot se bo od jezera nadaljevala proti gozdu, kjer bo prešla v pohodno pot, obiskovalci pa bodo lahko na informativnih tablah izvedeli več o naravni in kulturni dediščini Podpeškega jezera in okolice.
Živahno ob Savi in Iški
Čeprav so minuli konec tedna del brzic pri tacenskem kajak-kanu centru zavzeli mladi športniki, ki so moči merili na državnem prvenstvu v klasičnem spustu, je bilo na preostalem delu nabrežja tudi kar nekaj obiskovalcev, ki so se nastavljali sončnim žarkom in se hladili v vodi. Nekateri so v reko zabredli le do kolen, predvsem otroci pa so se, nekateri opremljeni celo z maskami za potapljanje, igrali v plitvinah. Najdaljša slovenska reka je, čeprav je prav tako ni na seznamu kopalnih voda, priljubljena točka Ljubljančanov za poletno ohladitev, medtem ko se tisti, ki se želijo odpeljati nekoliko dlje iz mesta, pogosto odpravijo do nabrežja reke Iške oziroma v Iški vintgar.
Iški vintgar od prestolnice loči približno pol ure vožnje. Na obrobju Ljubljanskega barja je reka Iška vrezala okoli 400 metrov globoko sotesko s prodnimi sipinami, slapovi in številnimi tolmuni, ki se poleti spremenijo v prostorčke za osvežitev, pogumnejši pa v njih tudi zaplavajo. Medtem ko jezeri na Rakitni in v Podpeči poleti dosežeta do 25 stopinj, je imela po podatkih republiške agencije za okolje reka Iška včeraj nekaj manj kot 18 stopinj.
