V svoji vojaški karieri je Milovan Zorc častno stal pod zastavo OZN na branikih sicer krhkega miru na Sinaju; soustvarjal je slovensko TO – našo, slovensko vojsko, se razdajal kot profesor mladih slovenskih obramboslovcev; skupaj z mnogimi drugimi Slovenci je odgovorno deloval v takrat še skupni ljudski armadi v nekdanji naši skupni, jugoslovanski skupnosti narodov in narodnosti ter njihovih republik in pokrajin. Nikoli ni pozabljal, da je Slovenec. Kot mnogi v jugoslovanskih organih in organizacijah je bil aktivno povezan s svojim slovenskim okoljem, slovenskim državnim vodstvom in ostajal na svojih položajih po dogovoru z njim ter se brez omahovanja odzval klicu svoje slovenske domovine. V zaostrenih odnosih med političnim vodstvom JLA in Slovenijo v času našega osamosvajanja je zahteval demobilizacijo, ker armade, v kateri je dosegel čin generalmajorja, ni imel več za svojo.
Milovan Zorc je JLA zapustil, ko ta ni bila več porok miru v naši bivši skupni državi. Kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana za obrambo je pomagal pri razvoju TO. Po preimenovanju TO v Slovensko vojsko leta 1995 je s strokovnimi predlogi in nasveti poskušal in usmerjal napore za njeno zgraditev. Žal vrsti njegovih strokovnih pobud in predlogov slovenski parlament, vlada in ministrstvo za obrambo niso prisluhnili. Če bi jim, bi bilo stanje v Slovenski vojski bistveno boljše.
V Teritorialni obrambi smo ga mnogi poznali kot vrhunskega strokovnjaka, kot izjemnega človeka, prijatelja, zanesljivega sodelavca. Bil je pogumen, odločen, vrhunsko in vsestransko izobražen strokovnjak, preudaren komandant, domoljub, zaveden Slovenec. Bil je vojak z razumom in srcem, zrela osebnost z visokimi moralnimi vodili, verjel je v mir in mirno reševanje problemov ter izzivov in razumel je poslanstvo obrambe in varnosti, kajti že kot otrok je na rakovskih gmajnah spoznaval vojno tudi v živo. Bil je človek dialoga, zahteval je zase pravico misliti in želel je, da to pravico uporabljajo tudi drugi. Verjel je v moč argumentov in dogovarjanje. Zato je upravičeno med nami užival spoštovanje in imel izredno visok osebni ugled.
Njegovo vrhunsko strokovno kompetentnost in verodostojnost je potrdilo tudi v mednarodnem okviru mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, kjer je kot izvedenska priča tožilstva sodeloval v razjasnjevanju dogajanj in odgovornosti v zadnjih krvavih balkanskih vojnah.
Skupaj smo delali v velikem času za državo. Slovenija je zapuščala brezizhodno okolje, ki ga je izjemno dobro poznal, postavljali smo temelje nove, slovenske države, ki je samostojno vstopala v mednarodno okolje v vseh pogledih. Skupaj z njim smo uresničevali sanje generacij, ideale in cilje NOB med 2. svetovno vojno, slovenskih partizanov. Častni znak svobode je Milovan Zorc prejel za požrtvovalno delo v dobro slovenske države, najvišje državno priznanje si je prislužil za svoj prispevek v tem zgodovinskem projektu.
Odšel je tiho in dostojanstveno, tako kot je živel. Pogrešali ga bomo in ohranili v spominu vsi, ki smo se na tak ali drugačen način srečali z njim in imeli priložnost delati in sodelovati z njim. Generala Milovana Zorca bomo ohranili v trajnem spominu. Generalu Milovanu Zorcu sem osebno iskreno hvaležen za njegovo strokovno pomoč in nasvete v času, ko sem vodil slovensko Teritorialno obrambo.
Janez Slapar, generalmajor v pokoju