Državljani se vedno bolj jezimo na sodnike, politike, zdravnike, na elite, ki so nam pokradle premoženje, na novinarje, ki imajo v svojih rokah veliko mero vpliva, pozabljamo. Dopuščamo, da ga zlorabljajo in po mili volji kršijo svoj kodeks – etične standarde in zavezo za delo. (Do obravnave in razsodbe NČR pride le, če se prizadeti pritoži. Razumete?) Mislim tudi na tiste novinarje, ki navajajo nepreverjene ali ne dovolj preverjene podatke ali jih celo zavestno spreminjajo. Na tiste, ki pišejo senzacionalistično, si vse skupaj izmislijo, lepijo dokumente, dodajajo tuje fotografije, spreminjajo preteklost, lažejo…, zato da netijo strah, nestrpnost in sovraštvo.

Namen takih »novinarjev« je dobiti vpliv na ljudi: da bodo prebirali, poslušali ali gledali njihove medije, verjeli njim in izbrani politični stranki, posebno njenemu voditelju… ali, krajše, njihov namen je ljudi po svoje oblikovati, jih usmerjati, da jim bodo lahko njihovi »gospodarji« vladali in jih izkoriščali. Pisci pa bodo pridobili raznovrstne koristi. Samo strah, jezo, sovraštvo je treba sejati: do političnih nasprotnikov (sedanjih in preteklih), do tujcev, beguncev, spolno drugače usmerjenih. Zadnje čase so izrabili celo gnus do kopalk v burkiniju.

Zanima me: koliko Slovencev tako pisanje in klevetanje zdravorazumsko »filtrira«, jim ne podleže, in koliko ju vgradi kot resnične v svoj informacijski svet. Kaj bi pokazala raziskava? Je teh drugih samo nekaj čez dve sto tisoč ali veliko več? Kaj bi pokazala raziskava o ravnanju ljudi, ki jih »taki novinarji« po medijih žalijo? Bi ugotovili, da tega ne berejo? Se ponosno odmaknejo rekoč, najbolje je vse ignorirati? In koliko je takih, ki nekaj ukrenejo? Kaj pa naredimo drugi? Bomo kar nemo čakali, da nas vse skupaj do konca preraste?

Polona Jamnik, Bled