Kdaj sem se prvič peljala čez tisti viadukt? Zdelo se je, da sanjam. Mesto, ki sem ga uzrla, je bilo zloženo samo nase kot manični bloki legokock, ki se ne morejo odločiti, ali so bolj nestabilni v višino ali v širino, zato se s krčevitimi objemi držijo drug drugega, medtem ko nonšalantno štrlijo v nebo in skušajo dajati vtis absolutne normalnosti. Peljala sem se čez tisti viadukt, prvič, in v hipu pozabila, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Vse se mi je zamešalo. Pod seboj, pred seboj in nad seboj sem preštevala tiste manično zložene legokocke, ki niso bile legokocke, ampak hiše za ljudi; stanovanjski bloki, zažrti strmo v hrib, kaj hrib, v goro, vertikalni klif, ki se je vzpenjal nad mestom kot praktikabel za velikane, posejan z betonskimi škatlami s tisočimi okni in prav toliko vrati, spodaj ali zgoraj ali nekje vmes pa morje, ki se je penilo od ladij velikank in žerjavov in kockastih kontejnerjev z vseh koncev sveta.
Če sem pogledala naravnost predse, sem zagledala čuden prizor: lahko bi prisegla, da se vozim po avtocesti, a tik pred nosom sem lahko kakor na dlani kukala v kuhin...
