Prosilec namreč ni kdor koli, ampak je priznan in uveljavljen gorniški pedagog. Večji del svojega življenja je posvetil ljubiteljskemu strokovnemu delu v planinski organizaciji. S planinsko/gorniško vzgojo se ukvarja že skoraj pol stoletja (od leta 1970). Tako imenovana planinska vzgoja je zdaj tudi (že) njegov poklic. Najprej je kot član PZS in predavatelj na različnih izobraževalnih tečajih PZS več kot desetletje izobraževal ter vzgajal prihodnje vodnike gorniških izletov v planinski organizaciji. Nato je bil na Fakulteti za šport asistent pri predmetu gorništvo, kjer je samostojno vodil obvezne tedenske visokogorske pohode študentov in predaval ter vodil vaje na tečajih turnega smučanja, ki so jih študenti (prihodnji športni pedagogi) imeli v obveznem študijskem programu. Prosilec je v času svojega študija po programu, ki ga je priznala komisija za vzgojo in izobraževanje PZS, absolviral obvezni predmet gorništvo in iz tega predmeta tudi diplomiral. Pozneje je z istega področja še magistriral in doktoriral. Redno se je udeleževal posvetov Gore in varnost, ki jih organizira osrednja planinska organizacija. Nekajkrat je sodeloval tudi s svojim prispevkom.
Zadnjih 26 let je prosilec zaposlen na eni od ljubljanskih fakultet, kjer v sklopu predmeta didaktika športne vzgoje izobražuje in vzgaja prihodnje razredne učitelje za strokovno in varno vodenje šolskih izletov v sklopu obveznih športnih dni. Na fakulteti že 25 let predava in vodi terenske vaje s področja izletov na športnih dnevih. Samostojno kot nosilec predmeta izpelje tudi izbirni predmet z nazivom Izletništvo, pohodništvo, gorništvo. Tako imenovane terenske vaje potekajo v izobraževalnem centru PZS v Bavšici, od koder popelje svoje študente na Krnsko jezero, Plešivec in Slemenovo špico. Njegovo vodniško usposobljenost med drugim dokazuje tudi dejstvo, da v vsem svojem dolgoletnem praktičnem delovanju ni imel nesrečnega primera. Prosilec je bil tudi mentor nekaj diplomskim nalogam, ki so obravnavale vprašanja gorništva.
Za svoje izobraževalno in vzgojno delo v planinski organizaciji je prosilec dobil od te iste organizacije nekaj priznanj in očitno na predlog te iste organizacije tudi priznanje predsednika države. O birokratskem sklepu neke komisije je prosilec za potrditev vodniškega naziva pisno obvestil vodstvo PZS, vendar ni dobil odgovora. In to najbolj boli poznavalce primera: ignorantski odnos do zaslužnih sodelavcev. Očitno slepa birokracija, ki je skregana s pametjo, domuje tudi v tej organizaciji. Pričakovali bi, da priznanega poklicnega gorniškega pedagoga z magisterijem in doktoratom povabijo za predavatelja, ne pa da ga pošiljajo na izobraževalni tečaj za ljubiteljske vodnike. Primer je težko razumeti. Čedalje bolj se zdi, da se pristojna komisija PZS peha za neutemeljenim zaslužkom, ki ga zbere s pristojbinami za izobraževalne tečaje. Če ne gre za to, gre za izgubo pameti. Nevzdržno, nerazumljivo, nelogično je, da lahko nekdo na univerzi poklicno vodi neko strokovno delo, za ljubiteljsko delovanje v planinski organizaciji pa mu ta ne priznava usposobljenosti. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Smučarski zvezi Slovenije, kjer ZVUTS (Zveza učiteljev in trenerjev smučanja) z ne ravno majhno tečajnino izsiljuje z vsakoletnimi obveznimi »obnovitvenimi« seminarji, čeprav je težko pritrditi, da se je med poletjem nabralo toliko novosti, da je potreben nov izobraževalni seminar. Toda to je že druga tema, o kateri bo enkrat vendarle treba razpravljati.
Prosilec za potrditev vodniškega naziva je seveda iz protesta izstopil iz PZS … in prav je imel. Nerazumen in nečloveški birokratski izbris strokovnjakov pa škoduje predvsem organizaciji.
Silvo Kristan, Podkoren