Zakaj starši tvegajo svoje življenje ali življenje svojih otrok, da bi zapustili svoj dom in se napotili v neznano? In kaj bi bilo treba storiti, da bi preprečili, da družine sploh ne bi bile prisiljene v izselitev? To sta dve od ključnih vprašanj, na katera sem poskušal odgovoriti s kolegi v novi študiji OECD Stanja krhkosti (States of Fragility). Rezultati študije so poučni, a tudi skrb zbujajoči.
Do leta 2030 bo na svetu več kot 80 odstotkov revnih ljudi živelo na območju, ki je opredeljeno kot »krhko« – status, ki lahko kaže na vrsto političnih, družbenih, varnostnih, gospodarskih ali okoljevarstvenih vzrokov. Če pa se bodo sedanje težnje nadaljevale, bo žal na razpolago veliko premalo pomoči za razvoj, da bi se zoperstavili faktorjem, ki prispevajo h »krhkosti«. Leta 2016 je tako šlo na primer od 68,2 milijarde dolarjev, namenjenih za javno pomoč razvoju (official development assistance – ODA) krajem, prizadetim zaradi »krhkosti«, le 2 odstotka za dejavnosti, ki naj bi preprečevale konflikte, in samo 10 odstotkov za projekte, ki naj bi spodbujali mir. Iz vsega tega lahko sklenemo samo eno: spremeniti moramo način dodeljevanja ODA.
Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce (UNRA) je bilo leta 2017 na nasilen način izseljenih 68,5 milijona ljudi. Veliko teh ljudi prihaja iz petih držav – Afganistan, Mjanmar (Burma), Somalija, Južni Sudan in Sirija. A medtem ko države, ki sprejemajo begunce, nujno potrebujejo denar, da bi podprle dolgoročna prizadevanja za preselitev beguncev, je večina javne razvojne pomoči (ODA) še vedno usmerjena v kratkoročne rešitve. Humanitarne pobude – kot tiste glede hrane in strehe nad glavo – so lani predstavljale približno tretjino vse pomoči ODA in ta delež že desetletje narašča.
Pač pa zaostaja financiranje gradnje šol, bolnišnic in druge infrastrukture. Razumljivo je, da se donatorji zanimajo za rešitve, ki izgnancem omogočajo takojšnjo pomoč, vendar je zanemarjanje dolgoročnih potreb beguncev kratkovidno. Preprosto povedano, ambicije mednarodne skupnosti, da pomaga, se ne bi smele zadovoljiti s tem, da ljudi ohrani pri življenju, ampak bi se morale razvijati tudi v smeri, da bi migrantom zagotavljale prihodnost.
Če bi bila pomoč ODA ustrezno razdeljena, bi lahko postala zelo učinkovit instrument za preprečevanje konfliktov in za obrnitev trendov, ki prispevajo h »krhkosti«. Sploh je ta vrsta izdatkov pogosto vir upanja za migrante, saj je na številnih območjih, ki jih je prizadela kriza, ODA med najzanesljivejšimi viri financiranja. To še posebej velja, kadar nujna potreba po pomoči postane stalna, saj raven financiranja pade, ko donacije iz drugih virov usahnejo.
Vsekakor ne bo lahko spremeniti sedanjih trendov pri izdatkih ODA. »Krhkost« se kaže na mnogo načinov in obvladovanje tako različnih izzivov, kot so nasilni ekstremizem, podnebne spremembe, organizirani kriminal in spolna diskriminacija, bo zahtevalo nov scenarij za stroške razvoja.
Še vedno pa je nujno takojšnje ukrepanje. Če se ne bomo zganili, bodo konflikti, nasilje in druge oblike »krhkosti« za več desetletij izničili vse pridobitve razvoja in okrepili dinamiko, ki vodi v nestabilnost. Če mednarodna skupnost ne bo spremenila načina investiranja v »krhkih« regijah, svet ne bo dosegel glavnega namena Združenih narodov pri globalnih ciljih trajnostnega razvoja: da se nikogar ne pusti ob strani.
Dolgoročni izdatki so smiselni tudi z vidika financ. Po ZN in Svetovni banki bi lahko na leto prihranili do 70 milijard ameriških dolarjev stroškov pri preseljevanju beguncev, če bi bilo več denarja namenjenega za programe preprečevanja konfliktov. Medtem ko je svet sprejel premiso stroškovno učinkovite preventive v zdravstvu (s tem, da se na primer spodbuja redne preglede v okviru presejalnih programov in kontrole), bi bilo treba to filozofijo uveljaviti tudi v migracijski politiki. To se lahko in se mora zgoditi.
Globalna migracijska kriza – najhujša po koncu druge svetovne vojne – je vodila v porabo velikih vsot finančnega in političnega kapitala. Da bi se res učinkovito lotili tega problema, bi bilo treba težišče prenesti na izboljšanje stabilnosti in varnosti ter ustvarjanje upanja na boljši jutri, in sicer tam, od koder migranti prihajajo. To pa pomeni, da mora skupnost v razvoju, posebno pa uradni donatorji, na novo premisliti prednostne naloge in politike.
Project Syndicate ©
Jorge Moreira da Silva je direktor za razvoj in kooperacijo pri OECD, bil pa je tudi portugalski minister za okolje in energijo.
