Ko gre za humor, smo Slovenci preprost narod. Preden so nas pred zaslone prikovale domače limonadnice, smo se najraje smejali stereotipnim likom iz Teatra paradižnik, serije TV Dober dan in Naše male klinike, še pred njimi sta se nam v sedemdesetih letih v srca zapisali humoristična nanizanka Mali oglasi ter kakšnih petnajst let kasneje bosanska Top lista nadrealista. Od devetdesetih let smo na področju humorja naredili korak naprej – danes namreč večina gledalcev ni več zadovoljna zgolj z vici in skeči, temelječ na Muju, Hasu in Fati ali njim podobnih likih. »To stopnjo smo presegli z razvojem standup scene pri nas, ki je pristnejši in zahtevnejši žanr kot prazni vici. Gre za osebno izražanje, izpoved in opazovanje sveta okoli sebe, ki je takojšen dokument časa. Saj tudi vici postanejo dokument nekega časa, toda standup je avtorski in ima neprimerljivo več nians,« razloži slovenski komik Perica Jerković, avtor celovečerne standup komedije Rojen v Jugi in eden nastopajočih na že 11. festivalu standup komedije Panč.
Na Panču tudi večer EX-YU
Dokumente nekega časa bodo tako od srede do nedelje ustvarjali številni domači in tuji komiki, ki bodo v petih tematsko obarvanih večerih skušali v krohot spraviti občinstvo na ljubljanskem gradu. Po otvoritveni domačici, mednarodnem večeru, »freaky« petku in večeru črnega humorja bo nedelja odeta v barve nekdanje Jugoslavije. Panč bo namreč gostil nekaj najboljših standupovskih imen naše nekdanje skupne republike – tri Hrvate, enega Srba in državljana Bosne in Hercegovine. »Zanimivo je poslušati nekoga iz druge države opisovati, kakšen je njihov vsakdan. Tako ti del svoje kulture pričara kar doma,« se nastopov kolegov veseli Jerković. Zdi se mu prav fino, da bomo v enem večeru dobili sliko življenja iz številnih krajev nekdanje Jugoslavije.
Odgovor na vprašanje, kaj je bosanski ali srbski humor, ni enostaven. »Je to humor ljudi, torej vseh prebivalcev? Ali humor posameznih ustvarjalcev, ki ga poznamo iz serije Top lista nadrealista, filma Kdo tam poje? Zagotovo najdemo manjše razlike med humorjem nekdanjih bratskih narodov, čeprav menim, da gre pri teh pridevnikih za bolj imaginarno stvar v glavah ljudi, nekaj z zelo zabrisanimi mejami,« še pravi.
Serijsko prirojena samozavest Srbov
So pa nekatere razlike opazne pri nastopih komikov. »Srbe, na primer, odlikuje skoraj serijsko prirojena samozavest. Ta mora izhajati iz okolja, mentalitete ali narodne zavesti, kar pa ne pomeni, da je njihova komedija boljša. Je le drugačna,« opiše svoje izkušnje s turnej. Srbskemu igralcu, scenaristu, producentu in režiserju Draganu Bjelogrliću je zameril, ko je nekoč dejal, da Srbi sicer ne znajo narediti dobrega avta ali štedilnika, po drugi strani pa Slovenec ne more ustvariti tako dobrega filma kot Srb. »Kot bi nekomu rekel: Res si spreten z rokami, ampak duše pa, j*** ga, nimaš. Če je narod manj temperamenten, še ne pomeni, da nima kakovostnega humorja. Samo drugačen je,« razloži Jerković. A morda gre tukaj le za predsodke enega naroda do drugega – tako kot jih imamo mi zanje, jih imajo tudi oni za nas.
Rojen v Jugi je kot celovečerno predstavo povečini izvajal po Sloveniji, onkraj meja pa le dele, saj zaradi nepoznavanja kulturnih referenc ali jezika v tujini veliko materiala odpade. Čeprav se nekim »globalnim« šalam smejijo vsi, pa se tu in tam vendarle pojavi tudi neprijetna tišina. »Najbolj znan trenutek v tej predstavi je, ko opisujem sladoledno žogico. Razlagam, kako težko je bilo zaradi šestkotne oblike vrha posodice sladoled dobiti ven, pri čemer se občinstvo običajno nostalgično krohota. A ne v Sarajevu, kjer so me v tišini zgolj čudno gledali. Običajno omenim še kakšno drugo hecno stvar, na primer mleko v vrečki, kakršno je pred desetletji polnilo naše police, in odziv je podoben. Potem grem tam v trgovino in vidim, da ga oni še vedno prodajajo tako. Njim mleko v vrečki ni nobena nostalgija, nič smešnega, ampak nekaj še vedno povsem normalnega. Nekatere stvari tako že zaradi tega v različnih državah po Balkanu ne delujejo enako,« še zaključi.
