Vasica Veliki Nerajec, tik ob cesti med Črnomljem in Vinico, šteje manj kot sto duš. A več tisoč obiskovalcev na leto, od šolskih skupin do tujcev z vsega sveta, je dokaz, da je vasica tik ob Krajinskem parku Lahinja pravi etnološki biser. Največ zaslug ima nedvomno Vera Vardjan, ki je leta 2000 s tedanjim društvom Krnica in ob sodelovanju domala vseh vaščanov majhnemu kraju priborila prestižno evropsko nagrado za razvoj podeželja in obnovo vasi. Delo društva, ki je pred leti ugasnilo, ne pa tudi volja po ohranjanju dediščine, Vardjanova nadaljuje s svojim društvom Sončno kolo.

Gudalo in sončno kolo odnesel celo na Aljasko

Njeni glineni izdelki s certifikatom umetnostne in domače obrti, kot so gudalo (lončeni bas), vodomec, vrček za vodo ali pa sončno kolo, znak, ki so ga ljudje nekoč risali po cerkvah, hišah, skednjih in zibkah v veri, da prinaša pozitivno energijo in varuje stavbo, so opisani v številnih turističnih katalogih po svetu.

»Tako se mnogi tujci ustavijo pri meni, ker so moje izdelke videli v katalogu, še več pa je tistih, ki jim je kdo povedal o meni. Nekoč je prišel neki italijanski novinar, nakupil izdelke in jih odnesel s seboj na Aljasko. Mnogi so kak izdelek dobili kot poslovno darilo, nato pa še sami prišli kaj kupit. Najbrž res ni kraja v Sloveniji, kjer ne bi bilo kakšnega mojega izdelka,« pripoveduje Vardjanova, ki se hkrati zaveda, da množičen obisk ni pravo merilo kakovosti. »Tudi če obiskovalci pri meni nič ne kupijo, je pomembno to, da s seboj odnesejo lepe vtise. Tako smo vsi zadovoljni in to največ šteje,« pravi.

Neredko k Vardjanovi pridejo tudi tisti, ki jo želijo osebno spoznati potem, ko so prebrali njeni knjigi, v katerih je opisala svoje čudežno preživetje po udaru strele leta 2012. Ljubitelji dediščine pa z zanimanjem prisluhnejo njeni pripovedi o dveh hisih, starih 150 do 200 let, ki ju je odkrila v sosednjih vaseh Obrh in Češnjevec in ju dala pripeljati k sebi v Veliki Nerajec. His je majhna hiška iz kostanjevih ali orehovih brun, komaj dovolj velika za posteljo, mizo in stol. Lahko je bil nekoliko oddaljen od glavne hiše in gospodarskih poslopij ali pa so ga postavili h kakšni kašči. Tako je eden od Verinih hisov »sestavljen« iz nekdanje kašče, stare okoli 300 let, in mlajšega dela, ki so ga dodali kasneje za mladoporočenca.

Rešila his, da ni končal v peči

Leta 2007 je bilo, ko je po naključju šla mimo hisa v Obrhu. Lastnik ga je hotel podreti in uporabiti za drva. »Vprašala sem, ali bi mi ga prodal. Odvrnil je, naj mu dam za deset metrov drv – pa bo his moj. In sem ga kupila. Tri dni smo potrebovali, da smo ga razstavili, potem pa prepeljali sem. Bilo je kar za šest vozov materiala! Potem smo ga en mesec spet nazaj sestavljali, in to brez vsakega žeblja, samo klini.« Čez tri leta je v Češnjevcu kupila še drugi his. Oba je dala prekriti s slamo, da bi ju čim bolj približala hisom izpred 170 let. Tudi stol in miza pa postelja ter pregrinjalo iz konopljinega platna, ki jih je kupila od različnih ljudi, so iz tistega obdobja.

»Družina je živela v eni hiši s črno kuhinjo v sredini in po eno sobo na vsaki strani,« začne Vardjanova pripoved o življenju na belokranjskem podeželju nekoč. »V glavni sobi so živeli, jedli, spali, in to cela družina. V drugi sobi so spali stari starši ali pa kakšna teta, če je bila pri hiši. Ko se je par poročil, tako seveda ni imel nobene intime. In predvsem v tem obkolpskem delu Bele krajine so v ta namen postavljali hise.«

His »za deco delat«

Takrat je bilo življenje zelo preprosto, nadaljuje Vardjanova. Pogosto so si kar na tleh postlali s senom ali slamo, spet drugi so si naredili posteljo, ležišče je bilo iz ličkanja, v prešitih odejah je bilo gosje perje. Stene so ometali z apnom in peskom, da je bilo malo bolj lično.

»V hisu sta mladoporočenca prebivala dve, tri leta, dokler nista šla na svoje. V Beli krajini so ljudje živeli sila skromno, bila je velika revščina, sploh dokler nista prišla krompir in koruza.« Tudi pozimi v hisu niso kurili, ampak so dali zidno opeko v krušno peč, zvečer pa z burklami dve, tri opeke vrgli pod posteljo in se tako greli, pravi. »In radi so se imeli. Tako so pogosto tudi rekli, da so hisi 'za deco delat'!«

Od prihodnje pomladi bosta hisa spet služila namenu, pravi Vardjanova. V njiju bo mogoče prespati, toda oddala ju ne bo kar komur koli. »Namenjena bosta le ljudem z lepimi mislimi, ki znajo ceniti dediščino, naravo in mir.«