Kar zadeva sistem, ki ga imamo in ga nismo volili v času osamosvojitve, ampak nam je bil od nekoga oziroma nekaterih – vsiljen. O tem, kot bi bilo naročeno, nam na isti strani 9. avgusta 2018 v neverjetni zgostitvi pove avtor prispevka Kult neoliberalnega Črt Toš iz Kopra. To besedilo bi bilo primerno, da bi ga prebrali pred vsako sejo v bodočem parlamentu; tako kot Avstralci, ki zmolijo očenaš. To zato, da ne bi pozabili…
Nazaj k zdravstvu. Piramido je treba postaviti nazaj na njeno osnovno ploskev. Politika tu nima kaj iskati. To piramido sestavljajo vsi zdravstveni delavci, ki najbolj poznajo potrebe in želje bolnikov, od vodilnih kadrov do vseh vrst zdravnikov, specialistov, diagnostikov, operaterjev, do zadnje sestre po velikih bolnišnicah, ustanovah in zdravstvenih domovih. Prav medicinske sestre so najbližja vez med pacientom in zdravnikom. Lahko bi jih primerjali z vretenci hrbtenice, ki drži človeka pokonci. Tako fizično kot v prispodobi. Patronažnim sestram bi pristajal naziv – usmiljenke. Tak naziv si zaslužijo tudi sestre v domovih za starostnike.
Spet nazaj h kultu neoliberalizma. Spomnimo se: kdaj smo zgradili največ velikih bolnišnic in zdravstvenih domov? Zdaj imajo prednost nogometni stadioni, igralnice, luksuzni hoteli, razkošni vikendi… Kje je danes 60.000 postelj v domovih za oddih in rekreacijo, ki so bistveno prispevali k zdravju delavcev? Kje? V žepih in bankah po raznih kajmanskih otokih. Recimo bobu bob. Kmalu bomo potrebovali tudi več postelj na klinikah za psihiatrijo za tiste, ki niso niti prvorazredni ne drugorazredni; in tako tretjerazredni nikoli ne vedo – kdo je kdo…
Gospod, ki je parkiral mercedes v garaži hotela s petimi zvezdicami in odšel z mladenkami na jahto, bo morda že jutri potreboval posteljo vsaj na hodniku na urgenci. Razumeli?
Koliko denarja bi lahko dali zdravstvu, če bi ukinili fond za plačevanje predvolilnih kampanj in utrjevanje strankarstva. Mnenja sem, da je to razmetavanje popolnoma zavržno in nepotrebno. Danes, ko je večina pismena, lahko sami ugotovimo, kaj lahko kdo da; sicer pa nam vox populi veliko pove o vrednosti njihovih šefov. Ne pove pa vsega, saj povprečneži mislimo, da so ti na vrhu nedotakljivi in da morajo sedeti na svojih tronih na veke.
Še o privatizaciji zdravstva. Privatizacija – ja, če je v sklopu socialnega zavarovanja, čeprav se bodo potem čakalne vrste preselile tudi tja. Če pa boste nori, kot sem bil jaz, in boste k zasebnemu koncesionarju zaradi stiske s časom in nujnosti znosili večino svojih prihrankov (8000 evrov) in po štirih letih poiskali pomoč pri svojem »socialnem« zobozdravniku, lahko rečem samo – prav vam je! Plačali ste svojo prvo vrsto…
Pa še nekaj izkušenj iz »nasprotnega« javnega zdravstva, ki ga želi rušiti neoliberalizem.
Sosedova deklica, ki je bila letos superodličnjakinja v petem razredu, je bila takoj po rojstvu operirana na srčku v našem UKC na oddelku za kardiologijo. Operiral jo je, seveda, izraelski kirurg prof. dr. David Mishaly. Isti bolnišnici se moram tudi sam osebno zahvaliti za več kot trideset let bivanja. Najprej po srčnem infarktu, po možganski kapi in nazadnje še pljučni emboliji. Vse to je seveda oslabilo srčno mišico. Po dvainsedemdesetih dneh na intenzivni negi so ugotovili, da bo najprimernejša vstavitev srčnega spodbujevalnika z defibrilatorjem. Podnevi je bilo blizu nas več kardiologov. Ponoči sta bili ob nas v posebni kabini dve bolniški sestri. Ena od njiju se je zjutraj vračala domov – v Lendavo. Piko na i, torej vstavitev PM, je končno opravil z veliko znanja, strokovnosti in skoraj prijateljskim odnosom, ki za bolnika morda pomeni več kot skalpel, prof. dr. Igor Zupan. Njegov konstantni skromni nasmešek vliva pacientu upanje in optimizem. Tega so sposobni samo veliki ljudje. Tudi on je opravljal nujno potrebno prakso v tujini in se vrnil k nam domov.
Podobno se mi je godilo tudi pri internistih in ortopedih v UKC, bolnišnici dr. Petra Držaja in na Golniku. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo tega pisma.
Jože Centa, Ljubljana