Če pa človeka namenoma ali po naključju pot zanese na dvorišča nekdanjih farm in delovišč, ki so bila nekoč vzorno urejena in vzdrževana, bo doživel pravo grozljivko propada vsega tistega, kar so povojne generacije kočevskih kmetijskih delavcev in strokovnjakov ustvarile skozi desetletja svojih prizadevanj.
Dvorišče farme Koblarji je bilo nekoč asfaltirano in tako čisto, da je človek po njem lahko hodil v nedeljskih čevljih, ne da bi jih umazal. Danes je to dvorišče komajda prevozno za traktorje čez razbit asfalt in velikih luž gnojnice, po vsakem dežju pa je del dvorišča pred mlekarno in pisarniškim delom praktično poplavljen. Velikokrat iz lagune za gnojevko, ki je prepolna, izteka gnojevka prosto na površine poleg lagune. Na dvorišču te farme ni več senenega stolpa, v katerem se je posušilo vse potrebno seno za 220 krav, ki so se redile na tej farmi. Naprava za prečrpavanje gnojevke iz zbirne jame v laguno že davno ne deluje več, traktoristi dostikrat na skrivaj v zgodnjih jutranjih urah odvažajo nedozorelo gnojevko naravnost na kmetijske površine (zato, da bi to videlo čim manj ljudi). Ta gnojevka zaradi nedozorelosti povzroča obupen smrad, količine, razlite po površinah, pa so nenadzorovane – še manj načrtovane in zelo verjetno presegajo norme, ki jih dovoljujejo predpisi in stroka. Ko se namenimo na farmo Mlaka, doživimo na dovozni cesti na farmo najprej preizkus naših sposobnosti izogibanja velikim luknjam na poškodovani dovozni cesti – ta je v obupnem stanju. Pogled na tiste objekte, ki so bili nekdaj farma prašičev, nato pa objekti dopolnilnih dejavnosti, nam razkrije, da je eden skoraj popolnoma porušen, preostalim pa ne manjka dosti do takega stanja. Dvorišče goveje farme je podobno dovozni cesti, objekti pa kažejo žalostno podobo posledic minimalnega vzdrževanja. Podobnih slik je obiskovalec deležen tudi na farmah Cvišlerji in Livold ter na delovišču Zajčje Polje. Če nas pot zanese na Onek, vidimo, da je nekdanji hlev za govedo skoraj že podrt, podobno sliko pa kaže tudi senik zraven hleva.
Ko pridemo na delovišče Koprivnik, tudi tam uzremo podobo treh razpadajočih klasičnih hlevov za govedo – tudi na njih razpadajo ostrešja, enega senika pa sploh ni več, ker se je porušil. Dvorišče in oba novejša objekta – hleva kažeta sliko nevzdrževanosti. Na delovišču Kočarji so trije hlevi v stanju skorajšnje popolne zrušitve in so praktično že v takem stanju, da so neuporabni. Ko pridemo na delovišče Rajndol, se nam spet ponudi pogled na obupno stanje objektov: streha enega od objektov je uničena, ostrešji drugih dveh sta tik pred tem, da se zrušita, nekdanjega senika sploh več ni.
Proces uničevanja in fizičnega propadanja nekdaj vzorno vzdrževanih in uporabljanih kmetijskih obratov in delovišč na Kočevskem se je začel z dnem, ko je takratni Poslovni sistem Mercator (večinski lastnik Kmetijskega gospodarstva Kočevje), ki mu je direktoroval Zoran Janković, začel odprodajati netrgovske družbe. To se je začelo kmalu po letu 2000, prve so bile na vrsti kmetijske družbe. Razkroj takratnega Kmetijskega gospodarstva Kočevje pa se je začel takrat, ko je Mercator odprodal njegove sestavne dele: Govedorejo, Prašičerejo, Mešalnico, Mesarijo in hotel Valentin z restavracijo Janez ter obe brunarici – Dolga vas in Mlaka. Mesarijo je prodal Mesni industriji Kras in Fonda jo je podobno kot MDK uničil, danes od njenih objektov ni ostalo ničesar. Hotel Valentin prazen žalostno propada, Mešalnice ni več.
Takratno Govedorejo so za bagatelno ceno kupile Farme Ihan (ki jih danes tudi ni več). Glavni avtor propada kmetijskega dela je Marko Višnar – takratni direktor in solastnik Ihana. Ob priložnosti odkupa kmetijskih obratov od Mercatorja je ustanovil hčerinsko družbo GO-KO, ki je morala najeti (in odplačati) kredit, s katerim je Višnar plačal kupnino Mercatorju. Novi lastnik Farme Ihan z Višnarjem na čelu je od vsega začetka posestvovanja kmetijskih farm na Kočevskem vodil politiko izčrpavanja nove družbe GO-KO. Uspešno je kasiral državne subvencije za kmetijsko proizvodnjo in teh ni bilo malo – do 800.000 evrov na leto. Večina ustvarjenega dohodka se ni vračala nazaj v obrate, v celoti je bilo opuščeno vzdrževanje nepremičnin. Kljub izčrpavanju kočevske hčerinske družbe je zaradi neuspešnega gospodarjenja prišlo tudi do stečaja Farm Ihan. Danes je lastnik vseh kočevskih kmetijskih obratov DUTB, ki jih za zdaj neuspešno prodaja.
V času, odkar je lastnik kmetijskega gospodarstva postal Marko Višnar, se je temeljito spremenilo tudi strokovno vodenje le-tega. Tako kočevske krave že dolgo niso več deležne celodnevne paše, ki jim je zagotavljala glavno komponento zdrave in kvalitetne prehrane v poletnem času. Pašne površine so se skrčile na minimum, na njih pa krave prebijejo malo časa; ker jih poprej v hlevu nakrmijo s silažo in krmili, se zelo malo pasejo. Višek nove stroke pa je ta, da ostanke trave na pašniku, ki so jo krave onesnažile z iztrebki, pokosijo in zbalirajo, da iz nje nastane silaža, ki jo potem pokrmijo kravam. Včasih se je trava iz čistilne košnje kompostirala. Krave tudi ne jedo več sena, saj so se sončne sušilnice za seno na Mlaki, v Cvišlerjih in v Livoldu v celoti opustile, tista minimalna količina sena, ki jo pridelajo zdaj, pa je uporabna komajda za nastilj. Seno se kosi, ko je stoječa trava že rumena od starosti, osat in ščavje pa sta že odvrgla semena. V krmni mešanici, ki jo pokladajo kravam na jasli, sta travna in koruzna silaža, menda nekaj slame, vsemu temu pa je primešana velika količina močne krme. Posebna komponenta te močne krme je koruza v zrnju, ki ji primešajo veliko količino kavstične sode, da jo zmehčajo. Ta kavstična soda se uvaža iz Rusije, na zalogi jo je na desetine palet. Krave sploh ne izločajo več blata normalne konsistence, pač pa stalno driskajo.
Tak način prehrane sploh ni primeren za prežvekovalce, še najmanj za krave molznice. Kakšna je kvaliteta mleka krav, krmljenih s kavstično sodo, je vprašanje zase. Kočevske krave molznice na farmah torej sploh niso več krmljene tako, kot je treba krmiti prežvekovalce, to pa pušča hude posledice na zdravju živali. Žalostno je videti te živali, ko gredo na pašnik, skoraj polovica jih komaj hodi, zadnji deli njihovih trupov pa so na debelo zamazani z njihovim lastnim blatom. Resnično je lahko kvaliteta mleka teh krav vprašljiva, po svoje pa je morda dobro, da ga ne uživamo več v Sloveniji. Vse to in še veliko drugega odraža tragično usodo, ki jo je doživela in jo še doživlja nekdaj strokovno in poslovno uspešna proizvodna panoga na Kočevskem.
Nikoli več ne bo v objektih, ki so zrušeni in se rušijo, potekala reja govedi za proizvodnjo mleka in mesa. Nikoli več ne bodo kmetijske površine dajale krmo za več kot 2300 govedi (krav, telic, pitancev). Nikoli več ne bo nihče na Kočevskem uresničeval gesla OD NJIVE DO MIZE.
ALOJZ VIDIC, Kočevje
