Kljub naštetim, na videz različnim vrstam imajo vse isti skupni imenovalec. Z moralo namreč označujemo človekovo pozitivno vrednoto, njegov odnos do ljudi okoli sebe in vsega sveta, saj vključuje neka dostikrat nenapisana pravila, norme in ideale, ki naj bi usmerjali splošno želene medčloveške odnose, človeško družbeno zavest, ločevanje med dobrim in slabim. Morala predstavlja tudi enega temeljnih kriterijev vladavine prava. Filozofi pravijo, da med moralnimi in nemoralnimi dejanji obstaja zelo tanka črta. Kaj je moralno in kaj nemoralno početje, je danes pravno gledano težje dognati kot pred stoletjem in več, ko so tedanji kazenski zakoniki tej temi posvečali veliko besed in vsebovali precej dolg seznam nemoralnih dejanj, za katera so bile predpisane različne, tudi zelo težke kazni. Izrekanje kazni je predstavljalo neke vrste poduk ubogi raji, kaj se sme in kaj ne. Zaradi prekrškov zoper moralo so bili namreč po večini kaznovani predstavniki najnižjih slojev ljudstva.

O nemškem učitelju Kresniku

na deželni meščanski šoli v Celju pripovedujejo, da je velik prijatelj žensk, posebno onih bolj dvomljive sorte. Včeraj zvečer si je prignal neko žensko v tukajšnji hotel »pri belem volu« in hotel z njo kar meni nič tebi nič v prvo nadstropje, kličoč gostilničarja, da je »vse v redu«. G. Planinšek pa mu je takoj pokazal, da take reči v poštenih gostilnah niso v redu in je nagnal čeden parček z nasvetom, naj se poda morda v »Nemško hišo«. Čudimo se samo, kako more dež. šolski svet dopustiti, da taki ljudje poučujejo na deželnem zavodu našo mladino.

Narodni dnevnik, 3. avgusta 1909

Orgije v kinematografu.

V Ljubljani se nahajata dva kinematografa, katera skušata eden drugemu konkurirati. Da bi imel vsak največ obiskovalcev, jima je vsako sredstvo dobro. V zadnjem času začela sta tudi vsak petek prirejati takozvane originelne pikantne pariške predstave za odrasle, da na ta način vabita radovedno ljudstvo k blagajni. Pretečeni petek je razglasil podjetnik kinematografa pri Maliču tako predstavo kot »gala predstavo«, pri kateri so se pokazale slike, katere tu ne smemo popisati, ker so bile tako pohujšljive, da se jih mora vsak moralični človek sramovati in katere nimajo druzega namena, kakor ljudstvo pohujšati. Kako malo razuma ima voditelj tega podjetja za dostojnost in kako so njemu samemu te slike nagih žensk ugajale, sledi tudi iz tega, da je proti koncu predstave naprosil navzoče vojake in vajence, naj po predstavi aplavdirajo, nakar bo on raz odra naznanil, da bo predstavo še enkrat ponavljal. Ljudstvo je bilo pa boljšega mnenja in je kakor hitro je rekel raz odra, da bo te svinjske slike še enkrat pokazal, večinoma zapustilo prostore. (…)

Slovenec, 13. junija 1911

Pohujšanje v cerkvi

Kadar se vrši kaka poroka, se navadno nabere več ljudi, bodisi radovednežev ali sorodnikov. Pred kratkim sta se vršili dve poroki v Novem mestu. V cerkev je pripeljala svoja otroka gospa, koje služkinja je bila nevesta. Otroka sta bila v tej vročini v kratkih nogavicah in sandalih. Službo opravljajočemu priletnemu pastirju božjemu pa se je zazdelo pohujšanje, da hodijo otroci v kratkih nogavicah in sandalih in tedaj je stanovitni mož nahrulil gospo, da naj izgine iz cerkve z 8 in 10letnima otrokoma, da ne bosta vzbujala tako groznega pohujšanja. (…)

Slovenski narod, 5. avgusta 1911

Dva zaljubljenca,

34letni vdovec H. Kogelnik in 20letna Antonija Picko na Janževem vrhu sta se šmentano zagledala drug v drugega. Ker mati in sovaruh Antonije Picko nista trpela tega razmerja, sta oba »zakonca« ušla. Daleč sta hotela, v Ameriko. Končno sta se odpeljala samo v Ljubno na Gornje Štajersko in tam vživala ljubezen. Iz Ljubna sta se peljala v Slovenjigradec. Kmalu pa je zadela zaljubljenca usoda. Picko je morala domov k materi, Kogelnik pa v temnico. Okrožna sodnija v Mariboru je sedaj prisodila Kogelniku 3 mesece težke ječe!

Narodni list, 7. maja 1914

Ubogljiva dekleta.

De Lignac pripoveduje v svojih spominih, da je leta 1707 epidemija pobrala velik del prebivalstva Islanda in da je danski kralj kot vladar tega otoka odredil, da ima lahko vsako dekle šest nezakonskih otrok, ne da bi s tem trpel njen dober glas. Kralj se je bal, da bi prebivalstvo otoka ne izumrlo in zato je skrbel za naraščaj. Njegova naredba je dosegla ta uspeh, da jo je moral kralj čez nekaj let preklicati in določiti celo strogo kazen za vsa dekleta, ki bi imela nezakonske otroke.

Slovenski narod, 29. januarja 1929

To vam je bila senzacija!

Ljubljana, 11. avgusta. V Ljubljani smo sicer vajeni senzacij, ker jih je vedno toliko, vendar se zaradi tega ne smete ustrašiti, da je ta senzacija običajnega kalibra. To vam je bila senzacija, da ni še nikdar zabeležil kronist večje in strašnejše! Častitljiva, moralna in solidna Ljubljana je prizadeta, prestrašena, ogorčena ter vznemirjena. Meščani se razburjajo, da se ne morejo umiriti, vse govori le o nenavadnem dogodku, vse drugo je odstavljeno z dnevnega reda in mnogi niso mogli preteklo noč niti spati. (…)

Nekateri so se kar zvijali v smehu, nekdo je kričal: Škandal, škandal! – Gospe so imele takoj pri rokah lornjete, starejši gospodje so hiteli brisati naočnike, da bi bolje videli (…)

– Sodni dan! Sodoma in Gomora, spokorimo se! Babnice so začele nositi hlače, konec sveta je tu! (…)

Slovenski narod, 11. avgusta 1932

Strogi čuvarji morale

V krepostnem mehiškem mestu Chihuahua so vzeli na piko mladino. Prepovedali so fantom in dekletom uživati ob luninih nočeh sladkosti ljubezni. Čim zasačijo parček po 10. uri zvečer v parku ali kjerkoli, ga policija takoj aretira. Zaljubljencev pa ne kaznujejo z denarno globoko ali zaporom, temveč z zakonsko zvezo. – V imenu zakona, – zarohni komisar, – sta mož in žena! Nobeni protesti ne pomagajo, nič ne zaležejo solze, tarnanje, omedlevanje ali ogorčenje. (…)

Slovenski narod, 30. januarja 1935

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s