Zlato kitajskih cesarjev, kot so naslovili razstavo v Narodnem muzeju Slovenije, izvira iz zbirke Dong Bo Zhai, ki jo sicer hrani Muzej lepih umetnosti Qujiang v Xianu in je do sedaj le enkrat zapustila domovino – to je bilo leta 2011, ko je gostovala v Franciji, nato pa še v Švici. V Narodnem muzeju so zato ponosni, da je Slovenija zdaj tretja država, ki bo videla ta prestižni nabor starodavne kitajske umetnosti.
Neprecenljiva zasebna zbirka
Na ogled je 145 zlatih predmetov (umetelno izdelan nakit iz zlata, okrasno posodje in druge umetnine), okrašenih z dragimi kamni, kot so smaragdi, rubini, pa tudi s poldragimi kamni, predvsem z žadom in ametistom. »Nikar me ne sprašujte, kolikšna je njihova vrednost, ker so neprecenljive vrednosti,« pravi direktorica muzeja dr. Barbara Ravnik, ki je skoraj pet let kar osebno vodila organizacijsko zahtevne predpriprave na razstavo. Na Kitajskem ti predmeti sodijo v najvišji razred kulturne dediščine. Dodala je še, da razstava kar kliče po tem, da si jo ogledamo v tišini in se povežemo s simbolnimi pomeni, ki krasijo te tudi uporabne, ne le umetniške predmete. Razstava je zasnovana po načelih feng šuja, februarja pa se vrača v Kitajsko.
Predmeti so del zasebne zbirke Dong Bo Zhai, ki jo hrani zasebni muzej Qujiang. Zbirka je sicer last hongkonškega milijarderja Petra Kwoka (njegova družina se je sinoči udeležila odprtja razstave), ki ima v življenju dve strasti: prva je, da po Franciji kupuje gradove in sam prideluje vino, druga pa je zanimanje za starodavno kitajsko umetnost. Zbirka obsega nekaj manj kot 200 predmetov, predvsem iz časa cesarja Wanglija (1573–1620), ki je v obdobju dinastije Ming (1368–1644) vladal najdlje. Dinastija Ming v kitajski zgodovini velja za neke vrste zlato dobo. Prikazuje cesarsko zlatarsko obrt v vsem njenem razkošju.
Muzej lepih umetnosti Qujiang je star komaj šest let in je eden 20 muzejev v Xianu, ki s približno osmimi milijoni prebivalcev velja za manjše kitajsko mesto. Toda, kot poudarja profesor Tianyou Zhou iz omenjenega muzeja, gre za pomembno zgodovinsko mesto na začetku tako imenovane svilne poti, ki je skozi zgodovino povezovala vzhod z zahodom in se je končala nekje pri Benetkah. Z razstavo želijo prikazati pomembne gospodarske in kulturne povezave, ki so te dežele oplajale vse do danes.
Ogled v poltemi palače
Dr. Daša Pavlovič, vodja slovenske postavitve razstave in urednica spremljajočega trojezičnega kataloga, pravi, da bi vsi ti predmeti lahko izvirali iz iste grobnice. Gre za cesarski mavzolej, imenovan Dingling (grobnica stabilnosti). S filigransko natančnostjo so bili izdelani v delavnicah urada cesarskega dvora Yinzuoju (do leta 1601 oziroma v tem letu), o čemer pričajo žigi na predmetih, kažejo pa na visok družbeni položaj in razkošje lastnikov predmetov. Na cesarsko družino napeljuje dejstvo, da so okrašeni z upodobitvami zmajev s petimi kremplji in feniksov.
Predmeti vsebujejo od 80 do 90 odstotkov zlata. V poltemi si jih lahko ogledamo znotraj palače, ki zbirko postavi v širši zgodovinski kontekst. Prikazane so tudi tehnike izdelovanja predmetov, časovni trak s fotografijami materialne kulture Kitajske in Slovenije pa obiskovalce orientira tako časovno kot umetnostnozgodovinsko.
Predmeti so povezani tudi z duhovnostjo, ki na Kitajskem nikoli ni izključevala zanimanja za žlahtne snovi. Zlato, ki mu po kitajsko rečejo jin, enako kot kovini, je postalo skupaj s svilo in z žadom, ki ga Kitajci še posebej cenijo, prestižna surovina. Zlati predmeti so veljali za privilegij cesarstva, kar so urejali tudi prek zakonov, sčasoma pa so jih začeli uporabljati tudi drugi. Razstavo bo pospremil niz predavanj v sodelovanju z oddelkom za azijske študije na filozofski fakulteti v Ljubljani.
