Število migrantov, ki prihaja v Evropsko unijo, je v prvih sedmih mesecih letos v primerjavi z enakim obdobjem lani upadlo za 43 odstotkov. Zaradi ostrejše protimigrantske politike čez Sredozemlje in močnejšega nadzora na Balkanu je v EU letos prispelo 73.500 migrantov. Po podatkih Frontexa, evropske agencije za mejno in obalno stražo, največ migrantov v Evropo prihaja po zahodnosredozemski poti (v Španijo) in osrednjosredozemski poti (v Italijo in na Malto).
Močan upad števila migrantov je sicer v popolnem nasprotju z močno razvneto politično razpravo o upravljanju migrantskih tokov in reformi azilnega sistema, ki v Evropski uniji poteka že tri leta, ponovno pa se je močno okrepila pred letošnjim poletjem. Prav tako je vse manjše število migrantov premo sorazmerno s porastom števila smrtnih žrtev pri prečkanju Sredozemlja.
Amnesty International je v nedavnem poročilu Med hudičem in globokim modrim morjem postavil ogledalo evropski migracijski politiki, ki je s svojimi ukrepi v Sredozemskem morju poskrbela za večje število smrtnih žrtev med migranti v letošnjem juniju in juliju. V zgolj dveh mesecih jih je v Sredozemlju utonilo najmanj 721. Toliko trupel so namreč uspeli potegniti iz vode.
Čeprav je v primerjavi z letoma 2015 in 2016 število migrantov, ki prečkajo Sredozemsko morje, upadlo za kar 80 odstotkov, se je močno povečal delež migrantov, ki so utonili. V zadnjih dveh mesecih pri prehajanju morja utone vsak 16. migrant, poprej so bili valovi Sredozemlja usodni za vsakega 64. migranta. Neznanka pa ostaja, koliko ljudi je v teh dveh mesecih pri poskusu prečkanja v Evropo utonilo, ne da bi odkrili njihove posmrtne ostanke.
Migrante se izkorišča kot pogajalske adute
»Odgovornost za naraščajoče število mrtvih leži izključno pri evropskih vladah, ki si bolj prizadevajo ljudi zadržati zunaj (Evrope), kot da bi jih rešili,« je prepričan Matteo del Bellis, raziskovalec o azilu in migracijskih vprašanjih v organizaciji Amnesty International. Velik delež utopljenih pripisujejo tudi Italiji, konkretneje novi populistični vladi, kjer spremenjeno migracijsko politiko narekuje notranji minister Matteo Salvini. Od junija, ko je nova vlada prevzela oblast v Italiji, je ta država opustila svojo vodilno vlogo pri koordinaciji reševanj v srednjem Sredozemlju.
Salvini je z zaprtjem pristanišč za ladje nevladnih organizacij, ki so dotlej v akvatoriju med Libijo in Apeninskim polotokom rešile 40 odstotkov migrantov, dosegel, da je tista peščica ladij, ki je še delovala v Sredozemlju, morala rešene migrante voziti v tiste države, ki so jih bile pripravljene sprejeti, ne pa do najbližjega pristanišča, kot to veleva mednarodno pravo.
Italijanska politika si je prizadevala svoja pristanišča popolnoma zapreti za rešene migrante. Tudi šest vojaških ladij evropske pomorske operacije Sophia je za dan obtičalo v pristaniščih, dokler evropske države Rimu niso dale jasno vedeti, da takšne enostranske akcije, ki dejansko pomenijo prekinitev pomorske misije, ne pridejo v poštev.
»Pri teh nagnusnih zavrnitvah, ko migrantom ne dovolijo, da se izkrcajo v njihovih pristaniščih, Italija uporablja človeška življenja kot pogajalski adut. Obupani ljudje so obtičali na morju s premalo hrane in vode, medtem ko je Italija poskušala okrepiti politični pritisk na druge evropske države, da bi z njo delile odgovornost,« ocenjuje del Bellis.
Poziv za spremembo evropske politike
Hkrati s temi političnimi prijemi je Italija nadaljevala s pomočjo libijskim oblastem. Tako kot prejšnja socialistična vlada je tudi nova italijanska vlada Libiji sedaj podarila italijanske patruljne čolne. Libijska obalna straža, ki jo pomaga uriti Evropska unija (njeni pripadniki pa sodijo tudi med milice, ki se okoriščajo s tihotapljenjem migrantov), je glavni partner Evropske unije pri preprečevanju migracij. In to zelo uspešen. Ker libijska obalna straža prestreže vedno več migrantov in jih vrača na svoje ozemlje, se je tudi skokovito povečalo število pridržanih oseb v libijskih centrih za migrante. Po uradnih libijskih podatkih je bilo konec julija priprtih že približno 10.000 (med njimi tudi 2000 žensk in otrok) prestreženih migrantov, kar predstavlja več kot podvojitev zgolj v slabih štirih mesecih.
Čeprav so razmere v libijskih centrih za pridržanje tako nehumane, da Libije EU ne pojmuje za varno državo, kamor bi bilo možno vračati migrante, vendarle pristaja na to, da libijska obalna straža prestrežene migrante vrača prav tja.
