Takoj zatem človek pomisli, da če je tako, postorimo pri nas v zdravstvu vsak dan z manj ljudmi ravno toliko kot v Ameriki z neprimerno večjo ekipo. Seveda morajo naši več delati, da opravijo delo še za tiste, ki jih ni. Vendar to pri nas ne velja samo za otroško srčno kirurgijo; takšno delo je v naših bolnišnicah že postalo pravilo. Vse vlade so se trudile, da so v nekaj desetletjih tako zreducirale medicinsko osebje – od specialistov, ki odhajajo drugam, ne da bi se kdo zamislil, zakaj odhajajo, in jih potem raje vsak teden sproti uvažamo iz Amerike na posodo za drag denar, do medicinskih sester, ki jih očitno šolamo samo še zato, da potem zbežijo v druge službe ali v tujino. Ljudje božji, se je v tej državi res vsem odgovornim skisalo v glavi? Pa da lahko to kar traja in traja? Ali pa samo čakamo, da še tistih najslabše plačanih, ki odnašajo kahle, ne bo več, preden bo kdo zarohnel? Ali pa vsi skupaj samo ne razumemo, da bo v doglednem času dovolj le ena medicinska sestra in en dežurni zdravnik za vso bolnišnico?

Drugače pa takšen halo, če kdo na kartico neupravičeno zapravi nekaj evrov. Tu pa se vsem na očeh sesuva zdravstveni sistem – pa nobeden nič! Samo včasih pred onkološko še resignirano benti dr. Brecelj, vedno bolj po tihem in vedno bolj samo včasih, saj vidi, da ne bo nihče za nič kriv. Kot da nas je udarila podnebna katastrofa, zoper katero nobeno zvonjenje ne pomaga…

Milan Maver, Ljubljana