Ministrstvo za finance je pred poletnimi počitnicami združenjem občin poslalo izračun, koliko naj bi jih po upoštevanju vseh upravičenih stroškov stal povprečen občan. Prihodnje leto naj bi zanj namenili 575 evrov, leta 2020 pa 574 evrov. To so tudi izhodiščne številke, na podlagi katerih bodo jeseni tekla pogajanja za določitev povprečnine in s tem skupnega zneska, ki ga občine za svoje delovanje prejmejo od države.
Vsa tri slovenska združenja občin še niso sprejela stališč do omenjenih zneskov, saj še zbirajo odzive posameznih članic. Ministrstvu za finance morajo svoje mnenje sporočiti do 1. septembra, znano pa je, da občine že leta opozarjajo, da višina povprečnine ne zadošča za stroške vseh zakonsko določenih nalog, in da z državo glede višine povprečnine že več let niso dosegle končnega dogovora. Letošnja povprečnina, ki je obveljala pri 551 evrih, je denimo za 58 evrov nižja, kakor so jo zahtevali v Združenju občin Slovenije.
Popusti pri vrtcu niso več upravičen strošek
Informativni znesek povprečnih stroškov občine na občana je bil letos prvič izračunan po novi metodologiji, ki iz občinskih stroškov izloča nekaj »nadstandardnih« storitev. Občina denimo državi ne more več izstavljati računa za stroške, ki jih ima s praznično okrasitvijo naselij in urejanjem javnih plakatnih mest ter izplačevanjem enkratne denarne pomoči materialno ogroženim. Prav tako jim je država iz upravičenih stroškov črtala vse ugodnosti in popuste, ki so jih namenjale staršem v vrtce vključenih otrok. Ministrstvo za javno upravo je odpravilo tudi usklajevanje povprečnine z inflacijo. Nov izračun tako pričakovano izvrže nižjo vsoto, ki bi jo država morala nameniti občinam. Za ponazoritev: po stari zakonodaji bi povprečni stroški občana letos znašali skoraj 648 evrov, po spremembi zakonodaje in pravilnikov le še 590 ali 58 evrov manj.
V koalicijskih usklajevanjih premalo o občinah
V času oblikovanja vlade in koalicijskih pogajanj združenja občin pogrešajo več pozornosti, namenjene lokalni samoupravi. V Skupnosti občin Slovenije so denimo lani izrazili upanje, da bi Slovenija z novo vlado ponovno dobila ministrstvo za lokalno samoupravo. Danes združenja ugotavljajo, da je v postopkih koalicijskih pogajanj za sestavo nove vlade premalo govora o lokalni samoupravi in da so te vsebine v predlogu koalicijske pogodbe precej okrnjene.
Občin pa ne tare le višina povprečnine, ampak tudi njihova raznolikost, ki ji državno razdeljevanje denarja ne sledi povsem. Vodja strokovne službe Združenja mestnih občin Slovenije Miloš Senčur je kot primer sistemskega problema, s katerim se soočajo mestne občine, navedel dve aktualni zgodbi: povišanje plač ravnateljem in poklicnim gasilcem.
Ali je v tej državi res kdo nor?
Država stroške dviga plač ravnateljev in odprave plačnih anomalij ocenjuje na 9,3 milijona evrov. »Ta sredstva bodo romala v skupno vrečo za izračun povprečnine. Tako na koncu relativno več dobijo majhne občine, ki so morda ustanoviteljice ene osnovne šole z enim ravnateljem in peščico učiteljev, večjim občinam z mnogo večjim številom tovrstnih javnih zavodov pa bo ostal zgolj strošek, ki jim ne bo nikdar povrnjen,« je razložil Senčur.
Podobno se bodo v skupno malho delili stroški za dostojnejše plače poklicnim gasilcem, a z eno razliko: večina manjših občin poklicnih gasilskih enot sploh nima. »Majhne občine v tem primeru dobijo sredstva za nekaj, česar nimajo. Ali je v tej državi res kdo nor?« se sprašuje Senčur. Zato Združenje mestnih občin bodoči vladi sporoča, da je sistem financiranja občin treba spremeniti tako, da bo upošteval drugačne potrebe mestnih in nekaterih drugih večjih občin ter določene stroške priznal le tistim občinam, ki jih tudi dejansko imajo.
