Pred dobrim tednom je švicarski nogometaš Valon Behrami dejal, da ne bo več nastopal za švicarsko reprezentanco, češ da ga zaradi političnih razlogov nočejo več. Menda je zato kriva debata, ali je v švicarski reprezentanci preveč tujcev, Behrami, rojen na Kosovu, pa je podprl prav tuje nogometaše.
Politično zaroto je v svojem odhodu iz reprezentance videl tudi nemški nogometaš turških korenin Mesut Özil, ko je oznanil, da ne bo več igral za reprezentanco, češ da se do njega obnašajo rasistično. To je še najbolj razburilo njegove turške sorojake, češ da naj nikar ne trosi neumnosti. Nekaj turških športnikov ga je tudi opozorilo, da si je sam umazal svojo čast, ko se je maja letos slikal s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom in to tik pred turškimi volitvami. Podaril mu je celo nogometni dres z napisom »Mojemu predsedniku, s spoštovanjem«. Kasneje je sicer dejal, da to ni bilo politično dejanje, temveč le izraz spoštovanja do domovine svojih staršev. Ko je zapustil reprezentanco, je turški predsednik dejal, da »poljublja njegove oči«, in obsodil »rasizem, naperjen proti Özilu in njegovi veri«. Če ne drugega, to pomeni, da Mesut Özil ni turški državni sovražnik, kar se turškim športnim zvezdnikom v času vladanja Erdogana lahko zelo rado zgodi.
Košarkar v bran človekovih pravic
Najbolj v nebo vpijoč primer je zgodba košarkarja NBA Enesa Kanterja, ki igra za New York Knicks. Že tri leta se bojuje proti režimu turškega predsednika. Pred dvema mesecema so v Turčiji aretirali njegovega očeta, univerzitetnega profesorja, z obtožbo članstva v teroristični organizaciji. Grozi mu zaporna kazen od petih do desetih let. Kanter je sicer večkrat javno dejal, da je podpornik Erdoganovega nasprotnika Fethullaha Gülena. Zaradi tega so tudi za košarkarja izdali tiralico, kar pomeni, da se ne more vrniti v Turčijo. Grozi mu štiriletna zaporna kazen. Skušali so ga aretirati v Indoneziji in Romuniji, ko so turške oblasti preklicale veljavnost njegovega potnega lista. Že vsaj tri leta si prizadeva, da bi lahko njegova družina prišla v ZDA, toda turška vlada jim je zaplenila potne liste. Prav tako prisluškujejo vsej komunikaciji med njim in družino, vse, kar izrečejo, pa lahko uporabijo na sodišču proti njim. Košarkar se zaveda, da nima več domovine. Pravzaprav nima več niti države. Še vedno je v procesu pridobivanja ameriškega državljanstva, po družbenih omrežjih dobiva tudi veliko ponudb za poroko zaradi lažje pridobitve ameriškega državljanstva, ki pa jih hvaležno zavrača. Pravzaprav ni popolnoma prepričan, da si sploh želi postati Američan, a druge opcije ta hip niti nima.
Kanter sicer kljub vsemu ne odneha s svojo nenehno kritiko Erdogana. V tvitih ga je primerjal s Hitlerjem. Ko ga soigralci sprašujejo, zakaj še vedno glasno kritizira režim, če mu je to povzročilo toliko gorja, jim odgovarja, da skuša biti glas vseh po nedolžno zaprtih ljudi v Turčiji, saj ga zaradi slave sliši ves svet. Po twitterju in instagramu stalno dobiva grožnje s smrtjo. Toda še vedno opozarja, da so Erdoganovi telesni stražarji sredi Washingtona pretepli protestnike in naj le pomislijo, kaj turški despot, kot ga imenuje, dela v Turčiji, če si je v Ameriki dovolil tak napad na očeh vsega sveta. Čeprav je kritičen tudi do kršenja človekovih pravic v Ameriki, se je ZDA zahvalil, ker so uvedli sankcije proti Turčiji: »Sankcionirati bi morali diktatorja Erdogana in njegovo družino, resnične kriminalce. Izpustite nedolžne ljudi, ki so politični zaporniki.« Zato je res malo verjetno, da bi za Kanterja, ki že tri leta ne igra v turški reprezentanci, turški predsednik dejal, da ga poljublja.
