Brionsko gledališče je na podlagi ene od najbolj krvavih grških tragedij, ki pa ni zanimiva le v političnem, ampak tudi filozofskem in moralnem smislu, poskušalo ponuditi zgodbo o uporu in kazni, toda tudi o maščevanju kot jedi, ki jo je treba ponuditi hladno, če le pred tem ni treba izkopati dveh grobov. Skozi preprosto de(kon)strukcijo spopada med apolonskim in dionizičnim predstava vztraja tudi na nasprotju med moškim in ženskim principom; s stereotipi, prisotnimi še od antičnih časov, se pri tem poigra le na trenutke, večino časa pa uživa v njihovem nekritičnem ponavljanju.
V uvodu omenjena režijsko-dramaturška naveza je imela v trdnjavi Minor že tudi svetlejše trenutke: predstava Shakespeare poletne noči – variacije, je bila denimo zanimivo skrojen kolaž bardovih zgodovinskih kronik, s pravim razmerjem med viteštvom, romantiko in brezobzirnim klanjem. Po drugi strani je bila uprizoritev Antigona – 2000 let pozneje primer ugrabljenega originala, nepotrebnega natikanja sodobne rokavice klasiki, ki dovolj dobro govori že sama zase, in povsem enak primer so letošnje Bakhantke. Te imajo še dodaten problem: kar same si namreč nastavljajo past, iz katere se je težko izvleči.
Začetni prizori so svojevrstna iniciacija protagonistk, neimenovanih sodobnih žensk, ki jih mučijo preobremenjenost, tesnoba, vsakdanje nevroze ali kakšna težja psihična stanja, ki med skupinsko seanso korenine svojih težav prepoznajo v patriarhalnem ustroju svojega okolja. Ob medsebojnem spodbujanju ena od njih v sebi najde toliko zanosa in gneva, da bi lahko »levu odtrgala glavo«, kar je sprožilec za vstop v svet Evripida. Od tu naprej predstava sledi izvirniku, z izvrstno Katarino Bistrović Darvaš, že skoraj stalno poletno prebivalko Brionov, v vlogi zapeljivega in maščevalnega boga, ki si želi potrditve in pri tem ne izbira sredstev, ter z živahno Ivano Krizmanić kot Pentejem. Če izvzamemo zamenjane spolne kode, je to relativno konvencionalna postavitev, z zahrbtnim bogom in s človekom, ki šele odkriva lastno dvoličnost.
Resnična težava nastopi, ko se predstava sklene s ponovnim srečanjem na skupinski terapiji in vprašanjem: »Kdo bi želel začeti danes?«. Konec tako ne korespondira z začetkom, kajti pobito vzdušje, ki vlada, vrne zgodbo na izhodišče, torej na raven medčloveških odnosov in pravosodja, ki pa jim danes, na srečo ali na žalost, ne vladata ne svojeglavi Dioniz ne kruti Pentej, ampak neke povsem druge sile. Zato daje uprizoritev vtis, da ne ve, proti čemu je in za kaj se zavzema: ali poskuša opolnomočiti žensko v patriarhatu ne glede na njegovo obliko ali morda meni, da so tako ženske kot moški enako zatirani v svetu kapitalističnega Moloha, ki ga najbrž simbolizira obleka, zlepljena iz kreditnih kartic in sodobnih globalnih znamk, v kateri se pojavi Dioniz v razrušenih Tebah. Tako se postavlja vprašanje, čemu vse to – kajti v vsej izumetničeni navadnosti predstava ne ponudi dosti več od nedoslednega ponavljanja oguljenih resnic.
