V zvezi s plastičnimi odpadki po spletu kroži vrsta strašljivih statistik, ki nas opozarjajo, da drvimo v pogubo. Med bolj izstopajočimi je ta, da v oceanih plava okoli 14 milijonov ton plastičnih smeti in da predstavljajo več kot 85 odstotkov vseh odpadkov v morju. Do leta 2050 naj bi jih bilo več kot rib. Slabo nam gre tudi z reciklažo – za ponovno uporabo predelamo komaj 14 odstotkov plastičnih izdelkov, saj večina ne pristane v namenskih zbiralnikih, spet druge pa je nemogoče reciklirati, saj so premajhni, da bi od njih imeli korist v predelovalni industriji. V to kategorijo med drugim sodijo plastični pribor, vatirane palčke za ušesa in plastične slamice, četudi so, ironično, večinoma izdelane iz plastičnih materialov, ki so običajno primerni za reciklažo.
Želva nas je pretresla
Plastične cevke, s katerimi udobneje pijemo že od šestdesetih, desetletja plastične renesanse, ko je njihova izdelava postala cenovno ugodna, so med dobro informiranimi prebivalci Evrope in Združenih držav Amerike pritegnile pozornost pred nekaj leti. Po spletu je namreč zakrožil posnetek želve v slabem stanju, ki so ji iz nosnic vlekli zataknjeno slamico. Odtlej velja, da se z okoljskimi težavami seznanjeni potrošniki odpovedujejo pitju po slamici, kakor so se prej že odpovedali plastičnim vrečkam. Ekološkemu trendu so se priključila mnoga velika podjetja – od plastičnih slamic so se poslovili v britanskih in irskih restavracijah McDonald's, v kavarnah verige Starbucks pa so slamice zamenjali s plastičnimi pokrovčki, kar se je mnogim upravičeno zdelo slabo premišljeno in smešno. Večina največjih je medtem piarovsko pritrdila, da je vse res, da moramo za okolje lepše skrbeti, in pri podjetjih Nestle, Coca-Cola in Procter & Gamble so se tako se zavezali »prizadevanjem«, da bodo zmanjšali količino proizvedene plastike. V osredotočenosti na slamice, ki naj bi jih po nekaterih statistikah samo v ZDA uporabili 500 milijonov na dan, so določeni ameriški konservativci medtem prepoznali še eno zaroto liberalne levice in na družbenih omrežjih se je pojavilo kar nekaj posnetkov ljudi, ki nalašč pozirajo s plastenkami in slamicami.
Alternative: papir, bambus ali testenine
Drži, da slamice predstavljajo samo tri odstotke vseh plastičnih odpadkov, ki smetijo oceane, a evropska komisija je k težavi vseeno pristopila resno – prepovedali bodo izdelavo plastičnih slamic pa tudi plastičnega pribora in med drugim plastičnih palčk za čiščenje ušes. Pravila naj bi dokončno uzakonili do leta 2030, medtem pa se že opremljamo z alternativami. Ni namreč dovolj, če ljudem rečemo, naj se pri pitju preprosto potrudijo, saj slamic v resnici ne potrebujejo. Obstajajo tudi gibalno ovirani oziroma bolni ljudje, ki jim slamice omogočajo uživanje tekočin, sicer pa vedno raje izumljamo napitke, s katerimi se brez cevastega pripomočka težko spopademo. Osvežilni koktajli imajo več ledenih kock kot tekočine, v limonadah in džin tonikih plavajo zelišča, kosi sadja in zelenjave, ljubitelji sadno-zelenjavnih smutijev pa za udobno zaužitje tako in tako potrebujejo slamice povečanih dimenzij. Odpovedali se jim torej ne bomo, zato narašča število proizvajalcev, ki ponujajo okolju prijaznejše alternative. Na voljo so silikonske, ki naj bi jih v lokale prinesli s sabo, obstajajo pa tudi kovinske, bambusove in celo testeninske (tudi v brezglutenski različici). Steklene so zaradi krušenja lahko smrtno nevarne, najbolj razširjene pa so papirnate slamice. Kot plastične so tudi te namenjene enkratni uporabi, pa vendar ne potrebujejo več sto let za razkroj, ki se po možnosti dogaja v morju. Prav nasprotno, razpadejo tako hitro, da je že nadležno – papirnata slamica se začne razkrajati že po desetih minutah stika s tekočino, zato pritožbe nad papirnatim priokusom niso redkost.
Gostje ljubljanskih lokalov ne želijo plastike
Boljšega nadomestka za zdaj ni in na papirnate slamice so preklopili tudi v nekaterih ljubljanskih lokalih – na primer v Daktariju in Magdi v bližini ljubljanske tržnice pa tudi v Dobri potezi, kjer so sicer specializirani za igranje družabnih iger. Začasno so plastične slamicami zamenjali s papirnatimi tudi v Hotelu Park soseske Tabor in odločitev podprli z dolgim zapisom na svoji spletni strani. »V Hotelu Park Urban&Green smo zavezani k trajnostnemu razvoju, zato smo že pred časom sprejeli prepoved plastičnih embalaž, v naših mini barih ni plastenk, iz vseh sob smo odstranili mila in šampone v plastičnih embalažah, plastične kozarčke smo zamenjali s papirnatimi,« med drugim pišejo in za konec naznanijo, da so se vsaj do konca letošnjega poletja znebili tudi plastičnih slamic. »Naš naslednji korak je poletje brez slamic in zatem popolna prepoved plastičnih slamic. Te bomo v prihodnje zamenjali z okolju prijaznejšimi papirnatimi slamicami. S tem želimo pozitivno vplivati na okolje in postati vzor našim gostom, zaposlenim in lokalni skupnosti,« so zapisali, intenzivni nasprotniki plastičnih slamic pa so tudi v Daktariju, kjer vendarle priznavajo, da so jim odpovedali tudi zato, ker je to zdaj moderno.
»Za papirnate slamice smo se odločili, ker skušamo slediti modernim barskim trendom, torej ustvarjanju čim manj odpadkov in seveda zaradi občasnega negodovanja gostov, da ne želijo plastične slamice,« pravi predstavnik lokala Davorin Slana. Napitkom papirnate slamice dodajajo že tri mesece in gostje so jih menda dobro sprejeli. »Nekoliko jih moti, da se slamica v pijači po slabe pol ure nekoliko zmehča in je pitje malce oteženo. A to je pojav pri treh odstotkih gostov,« ocenjuje Pavlin, ki pravi, da so papirnate slamice sicer približno trikrat dražje od plastičnih, a pričakujejo, da bo ob povpraševanju cena padla. Razmišljali so tudi o drugih možnostih, na primer bakrenih ali aluminijastih, a bi te predstavljale prevelik strošek, saj se cena za eno giblje od dveh do treh evrov. Papirnate bodo medtem vse cenejše, pravilno napovedujejo v Daktariju – svetovno povpraševanje je v zadnjih mesecih tako naraslo, da so večja ameriška podjetja, kjer jih izdelujejo, na spletu objavila javna opravičila zaradi zamud z naročili, saj trenutna proizvodnja preprosto (še) ne dohaja povpraševanja.
