Turške težave nas niso presenetile, saj so se kuhale že precej časa. Z implozijo držav na bližnjem vhodu ter »pomladnimi« revolucijami v arabskem svetu so se spremenila strateška razmerja in centri moči. Turčija je v svoji velikosti in relativni gospodarski moči želela postati predstavnik arabskega sveta na globalnem nivoju, kar pa seveda veliko stane. Ker denarja za razvoj in investicije ni bilo dovolj doma, so si ga izposodili v svetu, v tuji valuti. Tako je gospodarska rast v obdobju po letu 2009, ki je bila med 5 % in 10 % letno, temeljila predvsem na zunanjem financiranju. Taka ekonomska politika je bila smiselna, dokler je bila turška valuta relativno stabilna v primerjavi z dolarjem. Ko je začela močneje izgubljati, pa se ji je to začelo grdo maščevati. Tako je turški BDP na prebivalca dosegel najvišji nivo leta 2013 z več kot 12.000 dolarji na prebivalca, od takrat pa strmo upada na dobih 8.000 dolarjev v 2017, kar je nivo iz leta 2006 in kaže 11 izgubljenih let. Za primerjavo povejmo, da je ta številka leta 2002, ko je Erdoganova stranka prvič zmagala na volitvah, znašala 4.000 dolarjev. Zaenkrat se krhanje ekonomske moči najbolj pozna na valuti. Vrednost dolarja je v začetku julija zrasla za 52 % v primerjavi z dolarjem. Od začetka leta 85 %, v zadnjih 5 letih pa je dolar pridobil kar 252 % oz. 29 % letno. Zgodovina pokaže, da je bilo edino mirno obdobje med leti 2002 in 2013, ko se je lira gibala v rangu med 1,5 in 2 liri za ameriški dolar. V ostalih obdobjih je lira navajena izgubljati v primerjavi z zahodnimi valutami, od 80 let dalje je vrednost dolarja zrastla kar za 3,5 milijona odstotkov oziroma 33 % letno.
Današnji ekonomski problem Turčije je (političnih v tem komentarju ne bomo obravnavali) poleg velike zadolženosti v tuji valuti tudi naraščajoča inflacija. Zadnji podatki kažejo 16 % letno, a po zadnjih padcih valute se bo ta številka premaknila nad nivo 20 %. To bo še zaostrilo gospodarsko situacijo, saj ima Turčija velik primanjkljaj v trgovanju s tujino v višini skoraj 60 milijard dolarjev oz. več kot 30 % vse menjave. Pred leti so to še nekako krpali s turizmom, a po terorističnih napadih ter krajši besedni vojni z Rusijo je tudi turizem upadel ter še okrepil spiralo navzdol.
Recepti, ki jih Turčiji ponujajo znani igralci na ekonomskem parketu, so precej standardni. Dvig obrestne mere na nivo med 25 in 30 %. Po pričakovanjih bo to zadušilo še zadnjo notranjo rast, ki daje podporo trenutno vladajoči stranki, zaradi česar Erdogan venomer ponavlja, da dviga obrestnih mer ne bo. Država mora prav tako močno zarezati v javno porabo, saj ima precejšen deficit, ki ga danes ne more več financirati z izposojenim denarjem. To je grška rešitev, a tudi tu je odpor politike velik. Od standardnih ukrepov ostanejo še zelo nepriljubljene kapitalske kontrole oziroma močne omejitve pri pretoku kapitala. Glede na veliko uvozno odvisnost Turčije (praktično uvozijo ves plin in nafto, veliko prehrane, stroje itd.) obstaja bojazen, da se v tem primeru gospodarstvo povsem zlomi. Najbolj enostavna, a najmanj verjetna je četrta rešitev, zunanja pomoč oziroma vstop Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Erdogan je leta 2002 zmagal na volitvah ravno z obljubo, da bo njihova politika drugačna od MDS, tako da bi njihov vstop pomenil poraz te politike. In ne pozabimo, glavno vlogo v MDS imajo Američani, ki zahtevajo spremembe v Turčiji in, ki so bili po videnju Turčije vzrok, za zadnji zaplet ter padec lire.
Tako se turški voditelji zatekajo k retoriki, ko so potrebna dejanja, iščejo zunanjega sovražnika, čeprav so si za težave krivi sami in prepričujejo ljudi, naj v banke prinesejo tujo valuto in zlato in s tem podprejo gospodarstvo. Težko je verjeti, da bo to delovalo, saj smo videli na nekaj zadnjih primerih, da to ne deluje (npr. Venezuela). Zgrešena ekonomska politika financirana s tujim denarjem je recept za katastrofo in Turčija je očitno naslednja država, ki bo to spoznala na težak način.
Končajmo z implikacijami za Slovenijo in Evropo. V nasprotju s paniko, ki se je pojavila na trgih, težave Turčije ne predstavljajo katastrofe za Evropo. Trgovci z novci so sicer prestrašeni in bežijo v dolarje in jene ter ameriške in japonske obveznice, a izpostavljenost Evrope do Turčije je vseeno relativno nizka. Tudi padec evra v primerjavi z dolarjem na nivo 1.13 dolarja za evro Evropi, kot močnemu izvozniku, ustreza. Žal pa Turčija predstavlja še dodaten kamenček v mozaiku napetosti na pregretem trgu, ko globalne delnice rastejo že več kot 9 let. Če se strah in negotovost iz Turčije preselita na vse trge v razvoju, potem ima to lahko večji vpliv na svet, zato je potrebno biti pozoren na znake širitve težav. Vsekakor ostajam pri mnenju, da so časi največjih rasti vsaj za nekaj časa za nami. Previdnost je mati modrosti, kot pravijo, zato nekoliko bolj defenzivno pozicionirani prihranki v tem trenutku niso slaba odločitev.
