Znanstveniki pravijo, da je žalovanje pogosto med sesalci, kot so kiti, delfini, sloni in jeleni. Tako je tudi pri orkah, ki imajo zelo razvite predele možganov, ki so odgovorni za čustva. Samica Tahlequah je mladiča, ki je poginil le nekaj ur po skotitvi, neprestano dvigovala na površje in ga nosila s seboj na svojem potovanju po Pacifiku.
Predsednica organizacije Whale Santuary Project Lori Marino je za CNN povedala, da sicer nikdar ne bomo vedeli, kaj Tahlequah čuti, a dodaja, da je na podlagi orkinega vedenja in vsega, kar vemo o teh sesalcih, razvidno, da žaluje. Povedala je tudi, da so vezi med materami in mladički pri orkah izredno močni.
Čeprav za orke žalovanje ni nič neobičajnega, pa je intenzivnost vedenja, ki ga je do nedelje izkazovala Tahlequah, edinstveno. Ustanovitelj ameriškega centra za raziskovanje kitov Ken Balcomp je za CNN namreč povedal, da takšnega žalovanja med orkami še niso zabeležili. Tahlequah je s poginulim mladičem prepotovala neverjetnih 1600 kilometrov. Truplo mladiča pa se je med žalovanjem že pričelo razgrajevati.
Smrt mladiča ni zgolj žalosten dogodek za žalujočo orko, temveč tudi za celo populacijo ork morja Salish, ki prebivajo na območju severnega Pacifika oziroma v bližini obale Britanske Kolumbije in šteje okoli 75 ork. V Zadnjih dvajset letih se je tej populaciji ork uspešno skotilo zgolj 25 odstotkov mladičev. V zadnjih treh letih se jim ni skotil niti en živ mladič. Ta populacija je zato tudi edina skupina ork, ki se je znašla na seznamu ogroženih živali. Njihova posebnost pa je, da za razliko od drugih ork nimajo pestrih prehranjevalnih navad, temveč jedo izključno losose. Slednjih je v tem predelu Pacifika vse manj, zaradi preveč intenzivnega ribolova in gradenj hidroelektrarn, ki otežujejo lososove razmnoževalne navade.
