Umetnik, ki še vedno ostaja do neke mere neulovljiv
Na izjemni potencial Aleksandra Gadžijeva, pianista slovensko-ruskega rodu, nas je pred tremi leti opozoril Cankarjev dom, ki je pripravil poustvarjalcu predstavitveni recital in tako odstranil pregrade lokalne samozadostnosti, ki sicer v marsikaterem pogledu še zmeraj zaznamujejo slovensko prestolnico. Če privzamemo, da sploh obstaja (in ima smisel) pojem, kot je slovenska pianistika, se moramo obenem zavedati tudi njegove praktične omrtvičenosti v osrednjem kulturnem prostoru. Umetniški sadovi ljubljanske pianistične šole (s katero nima Gadžijev ničesar skupnega) so kljub obilju talentiranih učencev in študentov tako pičli, da kaže posebno strateško pozornost nameniti pač izstopanju obrobja, prepletajočega se z mednarodno odprtostjo.
(Foto: Matej Vidmar)
Drugi, iz pravkaršnje izkušnje razprti vidik pa je nekakšno priznanje: tokratni recital Gadžijeva zame ni dosegel navdušujoče celovečerne napetosti, s katero je pia...
Podobno kot športniki in športni funkcionarji se tudi kulturniki držijo za glavo ob priporočilih upravljalca slovenskega državnega premoženja, ki je ...