Drugi, iz pravkaršnje izkušnje razprti vidik pa je nekakšno priznanje: tokratni recital Gadžijeva zame ni dosegel navdušujoče celovečerne napetosti, s katero je pianist zablestel v isti dvorani leta 2015. Iz tega je sicer nemogoče izpeljati kakršno koli spoznanje v zvezi z izvajalčevo umetniško potjo, tvegal bi kvečjemu z mislijo, da je za štiriindvajsetletnika po obdobju tekmovalsko izbrušene (adrenalinske) storilnosti napočil čas novih iskanj, a tudi bremen samega – tako samotnega – metjeja. Vsekakor bo najpomembnejše nadaljnje razvijanje čistine, transparentne igre in zvočni

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.