Področje, kjer se najraje giblje Tilen Sepič, je svetloba. Skupaj z njo ali zanjo ustvarja tako raziskovalno-umetniške intervencije kot povsem uporabne predmete. Je multidisciplinarni umetnik in oblikovalec, ki deluje na področju novih medijev, intermedijske umetnosti, umetnosti svetlobe, oblikovanja svetlobnih objektov ter projektiranja svetlobnih instalacij. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral na področju svetlobe. Po diplomi je s sošolci ustanovil oblikovalsko ekipo Rompom, ki je v razširjeni skupini ustvarila serijo odmevnih začasnih trgovin Pop-up dom, ki je širši javnosti predstavila lastne izdelke in izdelke ostalih mladih slovenskih oblikovalcev. Te prodajne razstave so bile odskočna deska in motivacija za začetek proizvodnje lastnih svetlobnih izdelkov.

Naredi si sam

Tilen Sepič pripada kulturi DIY (do it yourself) oziroma naredi si sam, kar dobesedno pomeni, da si uporabnik izdelke ali storitve izdela sam in jih ne kupi v trgovini. Na tem področju je njegovo delovanje usmerjeno v organiziranje delavnic, takšno je denimo večletno sodelovanje z društvom Ljudmila ali Svetlobno gverilo, Poligon Maker Labom in Rog-Labom pri izdelavi svetlobnih objektov. Z ekipo Hacking Households se z umetniškimi delavnicami in razstavami dotikajo tem digitalne manufakture, prihodnosti oblikovanja produktov, povezanosti produktov s spletom (tako imenovani IOT = internet stvari).

Na področju umetnosti svetlobe se je predstavil na domačih in mednarodnih svetlobnih festivalih, kot so Collumina light art project, Köln in EVI Lichtungen light festival, Hildesheim (oboje Nemčija, 2018), Visualia light festival (Pula, 2017), Lumina light festival (Cascais, Portugalska, 2016), Torun light festival (Poljska, 2016) in Svetlobna gverila v Ljubljani. Na teh festivalih se predstavljajo projekti, pri katerih se križajo javna umetnost, promocija mesta ter uporaba novih medijev in tehnologij na področju svetlobe.

Tilna Sepiča zanima raziskovanje psiholoških vplivov svetlobe na človeka. Najraje se posveča raziskovanju ter snovanju projektov na področju kinetične umetnosti, zvoka, znanosti in elektronike v prepletu s svetlobo. Že več let za Svetlobno gverilo v Ljubljani pripravlja svetlobne instalacije. Ena od teh je Svetlobni oscilator in je sestavljena iz treh motoriziranih rotirajočih svetlobnih sfer, spuščenih na daljših kablih, ki nihajo v krožnih gibih. Sfere, torej viri svetlobe, z različnimi frekvencami svetlob spreminjajo vzorce svetlosti, frekvenc in barv, kot da bi dihale. Tilen Sepič je dejal, da je dobil navdih v naravnih pojavih. »To so energije, frekvence, vibracije in so sestavni del sveta, v katerem živimo, vendar pogosto nevidne. Nizke frekvence in vibracije se pojavljajo na primer pri gibanju planetov, spreminjajoči se dnevni svetlobi, vremenskih pojavih, visoke frekvence pa najdemo na primer v sestavi snovi, molekularnem gibanju zvoku, svetlobi.«

Eclipse

Čeprav ga zanima predvsem delo na umetniškem področju svetlobe, spada njegov najbolj poznan in v tujini najbolj razširjen izdelek povsem na področje produktnega oblikovanja. Ambientalna stenska luč Eclipse (mrk), ki jo je zasnoval leta 2012, je izjemno premišljen, prefinjen in obenem enostaven svetlobni objekt. Svetilo svoj vizualni videz tvori predvsem z oblikovano toplo difuzno svetlobo, ki riše na sredini objekta okroglo senco, ki je temnejša kot ostali osvetljeni elementi v prostoru. S fizičnim premikanjem svetila bližje ali dlje od stene spreminjamo njen formalni videz in svetlobni učinek v prostoru. Odboj svetlobe od lesenega okvira povzroči efekt toplega obroča okrog svetila, ki se postopoma preliva v belo svetlobo, s čimer posnema pojav naravne popoldanske svetlobe. Svetilo zaradi oblike, tona svetlobe in mehkega kontrasta vpliva na človeka zelo pomirjujoče in je primerno za dnevne sobe, spalnice in poslovne prostore.

Kloniranje predmetov

Razumevanje oblikovalskega procesa je Sepiča pripeljalo do vprašanj o vlogi oblikovanja v sodobni tehnološko razviti individualistični družbi. Na (svoje) vprašanje, kako lahko objekt nadzoruje lastno reprodukcijo, je odgovoril s projektom z naslovom Kloniranje predmetov. Razložil ga je takole: »Načrti in tehnične risbe za izdelavo vsakdanjih izdelkov so večinoma zasebni in varovani, zaščiteni s patentom in v lasti proizvajalca. Koncept Kloniranje predmetov predstavlja alternativni scenarij, v katerem so v samih izdelkih dostopne informacije, potrebne za njihovo lastno reprodukcijo. Skeniranje predmeta s programskim vmesnikom omogoča uporabnikom razkritje posameznih sestavnih delov, 3D-strukturo, datoteke za digitalno manufakturo, shematike elektronskih komponent ter izvirne kode programske opreme, potrebne za nadzor nad objektom.«

Čeprav zveni zapleteno, je namen projekta povsem jasen – klonirani predmeti tako postanejo avtonomni, njihovi sestavni deli lažje dostopni, poveča se možnost njihove izmenjave, nadgrajevanja in distribucije.