V javnosti se tudi poraja vtis, da slovenska zgodovinska stroka ni to, kar bi morala biti, to je predvsem avtonomna znanstvena veda z lastno metodologijo, profesionalno etiko in drugim, kar sodi zraven. Temu bi morali biti zavezani vsi zgodovinarji, še posebej tisti z doktoratom znanosti. Kot izobraženci bi se morali zavedati tudi odgovornosti svoje javne besede. Problematizirano preteklost, četudi neprijetno, naj raziskujejo in pojasnjujejo zgodovinarji, tudi doktorja J. Dežman in Jože Možina, ne pa priložnostni oziroma laični zgodovinarji. Tudi ni nujno, da se zgodovinarji o vsem strinjajo. Vendar pa bi morali paziti, da niso orodje v rokah politike ali ideologije ali lastnih predsodkov. Takšen zgodovinar oziroma takšna zgodovinarka tudi ne sme biti žaljiv oziroma žaljiva do kolegic in kolegov oziroma drugih zainteresiranih, mora spoštovati druga mnenja oziroma z njimi argumentirano razpravljati, vendar dostojno.
Dr. J. Dežman je storil veliko na področju odkrivanja novih zgodovinskih dejstev in prav nobene potrebe ni bilo, da krši poklicno etiko s svojimi neodmerjenimi javnimi besedami. S tem dela škodo ne le sebi, temveč tudi ostalim zgodovinarjem. Skratka, televizijski intervju dr. J. Dežmana je zaradi žalitev dejanje, ki škoduje tudi ugledu zgodovinske stroke. O poklicni novinarski etiki pa naj presodijo v novinarskih združenjih.
Peter Maček Brezovica pri Ljubljani
