»Lahko, prosim, še za en podpis?« je prijazna uslužbenka še tretjič ali četrtič potisnila predme tablični računalnik. Podpisal sem, da zapiram varčevalni in poslovni račun. Z Novo Ljubljansko banko sva se po osemintridesetih letih skupnega življenja ločevala zaradi nepremostljivih razlik.

Naključje je hotelo oziroma so hoteli tako idiotski interni pravilniki banke, da sva morala ločitveno pogodbo podpisati ravno na Proletarski, v poslovalnici, kjer sem preživel mesece, morda celo leta. Banka, nekoč Ljubljanska, zdaj pa Nova Ljubljanska, je bila namreč od mojega rojst

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.