Strela ubila tri osebe
Iz Šmartna pod Šmarno goro se nam dodatno še poroča: Velika suša nam je pretila uničiti fižol, krompir in druge jesenske pridelke. V petek na večer 22. julija začelo se je oblačiti za Šmarno goro. Kmalu nato začne se bliskati in grometi; gorenji veter podi čedalje hujše črne oblake proti Ljubljani. (…) Videli smo, kako se drvi temen oblak od Šiške proti Št. Vidu, iz katerega je lil dež kar v curkih, in mislili smo si, da ta ostane onkraj Save, pa hudo smo se varali. V Vižmarjih mu je hotel preprečiti pot zopet gorenji veter ali Gorenjec. Vnel se je zopet hud boj in kozolci v Vižmarjih so padali kakor snopi in razjarjeni oblak zasukal se je proti Šmarni gori. Ko je priplaval do prvo bajte v Šmartnem, se je grozovito zabliskalo in obenem treščlo v to leseno bajto, ki je bila v tistem hipu vsa v ognju. V hiši je bilo petero ljudi. Ljudje so hitro prileteli gasit in ker so slišali iz hiše obupen glas: »Pomagajte pomagajte!«, so hiteli najprej v hišo in videli pretresljiv prizor: štiri osebe so ležale na tleh, le peta je bila pri zavesti. Ljudje so jih hitro nesli venkaj, nesli na zrak in jih drgnili in z vodo močili, kar so mogli, pa žal oživili so le triletnega otročička. Mati in dve hčeri njene bile so najbrž že mrtve, ker ves trud, da bi jih oživili, ostal je brezuspešen. (…)
Slovenec, 27. julija 1904
Eksplozija v vojaški shrambi smodnika.
Danes dopoldne ob enajstih je divjala nad Ljubljano in okolico silna nevihta. (…) Ob polu dveh je pa nakrat počil dvakrat top na Gradu in čuvaj je naznanil s stražnega stolpa, da gori v vojaški shrambi smodnika na Savskem polju blizu artiljerijske vojašnice. Strela je namreč dopoldne vdarila v oni del smodnišnice, kjer vojaki pripravljajo municijo. Nastal je ogenj, ki ga vojaki vkljub največjemu naporu niso mogli pogasiti. Ko so videli, da je ves njihov trud brezuspešen, so zapustili shrambo in zbežali skupno s kantinerjem, ki biva v sosedni hišici, dobro vedoč, da se preje ali sleje mora vneti v shrambi smodnik in eksplodirati. In res ob ¾ 2 popoldne je sfrčal del poslopja med strahovitim pokom v zrak. (…)
Slovenski narod, 27. julija 1906
Strašna nevihta s točo.
Okolu pol 4. ure včeraj popoldne je zatemnelo nebo. Nevarni temnosivkasti oblaki so prepregli nebo. Nastala je taka tema, da so po ljubljanskih pisarnah morali prižigati luči. (…)
Popoldne je zanesla toča proti Igu ležečim krajem, tem hujše s podvojenimi močmi jih je pa obiskala zvečer. Z Iga nam poročajo: Popoldne so vetrovi odvrnili od nas pogubonosne oblake, ob tri četrt na osem zvečer pa so se nagromadili nad ižansko občino strašni oblaki. Nakrat se usuje toča debela kot kurja jajca. Tekom petih minut je toča v ižanski občini vse pobila. Uničeni so popolnoma vsi pridelki. (…) Na hišah, ki so obrnjene proti severu, je toča pobila vse šipe. Na tleh leže pobiti tiči. (…)
Slovenec, 4. avgusta 1909
O grozni toči,
ki je klestila v soboto po Štajerskem, se nam še poroča: Dne 24. julija okolu 5. ure popoldne razsajala je grozna nevihta s točo, debelo kakor kurja jajca, po Ormožu, Veliki Nedelji, Sv. Tomažu in Središču. V četrt uri so bile uničene njive in vinogradi. Koruza pri tleh polomljena, pšenica in oves pomandrana, zmlačena in v tla zabita, drevje oguljeno, po gozdih je na debelo listja in vej. V Ormožu razbite strehe in okna, s tako močjo je bila, da je celo polkna razbila, bolj močna opeka je kakor prestreljena, zidovi na severni strani razbiti, kakor v vojski. Še tretji dan se najdejo kupi debele toče. Tudi precej nesreč se je zgodilo. Ljudje so bili po njivah in kdor se ni mogel skriti, dobil je rane. Konji so se splašili in polomili vozove. Dva otroka je zbilo, da imata zevajoče rane na glavi in telesu. (…)
Domoljub, 5. avgusta 1909
Strela v Ihanu je ubila štiri goveda.
Med nevihto, ki je divjala pred dnevi okrog Ihana, je udarila strela v hlev posestnika Čada v Biščah pri Ihanu. Ubila je štiri glave goveje živine, kar je za ubogega posestnika dandanes silen udarec.
Po čudnem naključju rešeni.
Nedavno je divjala nevihta okrog Litije in je strela udarila v gozdarsko hišo v Stegujeku, občina Moravče, ki je last lesne družbe »Reke«. Hiša je pogorela do tal. Hiša ni bila zavarovana, ker jo je družba nameravala v kratkem popraviti. V njej je malo prej še stanoval gozdarski čuvaj g. Žitko s svojo rodbino. Zaradi nameravanega popravila pa se je g. Žitko preselil v Cerovco ter je na ta način rešil svoje imetje in obvaroval družino hude nesreče. Malo pred nevihto so prišli iz gozda vedrit v hišo gozdar in tesači. Ko je hotel g. Žitko odkleniti vrata hiše, je ugotovil, da je ključ pozabil doma v Cerovci, zato so šli potem vedrit pod bližnje gospodarsko poslopje. Medtem pa je zadivjala nevihta ter je strela udarila v hišo. Srečno naključje je torej rešilo njega in tesače gotove smrti.
Domovina, 11. avgusta 1932
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
