Pa je vendar ta ideja že hudičevo stara. Skorajda dva tisoč let. Rimski cesar Mark Avrelij je že v 2. stoletju izrekel, da se po naravnem pravu vsi ljudje rodimo svobodni in enaki. Veliki filozof, vojskovodja in državnik pa je bil kljub svoji modrosti dodobra nedosleden in nenačelen, saj so bili tudi pod njegovo vladavino pogani, se pravi njegovi ljudje, precej svobodnejši kot krščanski gladiatorji, ki so se spopadali (tudi z levi) in umirali za zabavo rimske gospode. In tako je od tistih časov do danes ta ideja bolj pobožna želja, resnica pa slej ko prej precej drugačna. Tudi Brozov Joža, predsednik nove Jugoslavije, je venomer ponavljal besede o bratstvu in enotnosti, a se je že kmalu po njegovi smrti izkazalo, da je žlahta strgana plahta. In sorodstvo si je skočilo v lase, pa je v deželah od Vardarja pa do Triglava in od Donave do Jadrana tekla kri v potokih, na milijone je bilo in je nesrečnih prav zavoljo drugačnosti.

A tudi med nami Slovenci se ta ideja ne prime. Tudi zavoljo medijev. V nedeljskem športnem popoldnevu tretjino časa namenijo žogobrcarjem, z vsake fuzbalske tekme pa sporočijo tudi take nogometne dosežke, ko nekdo samo za sedem metrov zgreši levo vratnico: ko pa je en Mravlje pretekel celo Ameriko ali ko je en Karničar smučal z Everesta, je bilo tisto komaj omenjeno. Torej so tudi uvoženi žogobrcarji nekoliko bolj enakopravni kot pa svetovno znani slovenski športniki.

Pa vendar lahko najdemo tudi spodbudnejše primere. V neki tovarnici – imena ne bom navedel, ker ji reklama ne pomaga, saj nanjo spominjajo le še zidovi, vsebino pa so pospravili po principu »leva roka, desni žep« – so bili do prihoda demokracije in tržnega gospodarstva najbolj enakopravni samo člani avantgarde. Potem se je vse bistveno spremenilo. Šefi so ustanovili bajpas, lepše povedano kapitalsko povezano podjetje, in tisti, ki so zlezli vanj, so bili vsi drugačni in enakopravni. Pred ustanovitvijo te firmice so bili vsi drugačni, enakopravni pa samo – tako so se imenovali – komunisti. In kdo so bili ti vsi drugačni, ki so na lepem postali tudi enakopravni? Šefi, nekdanji komunisti, ena upokojenka, ena Bosanka, ena pobožnjakarica, en snobovski hlapec, en pijanček, eden, ki ga je vse življenje vzgajala partija, eden, ki je nenehno pljuval po rdečih, skratka res sami različni, ki se pred ustanovitvijo bajpasa še povohali niso. In kaj je zagotovilo njihovo enakopravnost? Nič drugega kot 50 mark pristopnega deleža in potem 3,5-odstotni delež pri zajemanju iz vrtine, opravljene v družbeno podjetje, ki je funkcioniralo vse do takrat, ko je podjetje pogorelo.

Nekaj podobnega opažamo danes, če pogledamo nastajajočo koalicijo. Vsi drugačni: šarasti, rdečkasti, moderni, postarani, bratovski, ki so si pred volitvami nagajali na mile viže, si bodo z levaki priborili enakopravnost z delitvijo ministrskih foteljev, sekretarskih stolčkov in priklopnih sedežev v uradih, agencijah, bankah, pri drugem tiru in povsod, kjer diši po denarju. A ne zavoljo nas, ampak zaradi svojega preživetja.

Počasi vendarle gre, čeravno najbolj črnogledi napovedujejo, da bo že v bližnji prihodnosti deset odstotkov Slovencev nekoliko bolj enakopravnih, preostalih 90 odstotkov pa enako revnih in zato manj drugačnih. Kdor čaka, mu to ne uide.

Jožef Praprotnik, Jesenice