Osebno bi se še čudil pišmeuhovskemu odnosu in odgovorom generalnega direktorja gospoda Kadunca do tega dejanja in njegovega distanciranja od osebne in kolektivne odgovornosti glede programske politike, ki bi morala imeti že v osnovi vgrajeno ostro razmejitev do uvrstitve takih in podobnih oddaj na spored nacionalne RTV Slovenija. Ta mora biti že po osnovnem konceptu naravnana k pomirjanju, zbliževanju in prijateljstvu med gledalci različnih usmerjenosti, ne pa k razburjanju, prepirom in nepotrebnemu kregu, kar vse je povzročila ta sporna oddaja. Novinarju Možini generalni direktor zaupa, ker je že dolgoletni član te združbe in je po njegovem moralna avtoriteta ter vidno neoporečen. Tak odgovor direktorja je tudi sprenevedanje in potrata papirja ter metanje peska v oči nam gledalcem in poslušalcem ter tudi plačnikom RTV Slovenija, saj gre za težka odstopanja od osnovnih namenov in ciljev nacionalne TV-hiše.

Omenil sem, da bi se osebno še čudil taki politiki in pogledom generalnega direktorja RTV Slovenija na programsko usmeritev posameznih tematskih uredništev, če že v preteklosti ne bi imel z njim številnih nerazčiščenih in neodgovorjenih vprašanj, na katera sem se že od spomladi neuspešno trudil v pismih bralcev slovenskih medijev (tudi Dnevnika) dobiti odgovore generalnega direktorja – žal neuspešno. Temu se ne čudim več, kajti počasi, spontano in zato tem bolj prepričljivo dobivam občutek, da generalni direktor v tej hiši pove le tisto, kar mu je dovoljeno. A to sem po pol leta dopisovanja že vzel v zakup.

Trdno pa sem prepričan, da bi se gledalci in poslušalci RTV Slovenija ne srečavali s podobnimi primeri neargumentirano objavljenih oddaj, kot je bila zadnja, ki je poskrbela za omenjeno preveliko porabo črnila in za nepotrebno vznemirjanje med gledalci po vsej Sloveniji, če bi na mestu generalnega direktorja te osrednje nacionalne inštitucije sedela oseba s trdnejšo hrbtenico, z veliko vklopljenimi notranjimi sprejemniki in z enim samim ojačanim oddajnikom, ki bi ga bilo mogoče slišati po vsej hiši, tudi do bolj oddaljenih kotičkov.

Nujno pa bi morala ta vodilna oseba čutiti osebno odgovornost za neljube dogodke in stranpoti od osnovne uredniške politike, tudi za ceno odstopa z vodilnega položaja. Taka kadrovsko vešča in odgovorna vodilna oseba bi nacionalki in njenim oddajam morala in mogla zagotavljati nujno potreben red, odgovornost, disciplino, zavezanost poklicnim merilom, programskim standardom hiše RTV Slovenija in načelom novinarske etike. S tem bi bilo javnosti zagotovljeno pričakovanje, da bodo dobili oddaje, ki bi bile verodostojne in objektivne. To je v svojem odgovoru izrazil tudi sedanji generalni direktor, ki, kot pravi, od svojih zaposlenih pričakuje strokovnost in predanost resnici. O čemer pa v primeru intervjuja Možina-Dežman žal ne moremo govoriti.

Janez Turk, Dob