»Danes vsi stremimo k temu, da bi se zdravili s tabletko na kavču ob gledanju televizije. Tega pri celiakiji ni mogoče doseči,« je realen doc. dr. Jernej Dolinšek iz UKC Maribor, pediater, ki se ukvarja s celiakijo, alergijami na hrano in drugimi boleznimi prebavil pri otrocih. Stroga dieta brez glutena ostaja poglavitna zapoved pri bolnikih s preobčutljivostjo na gluten.
Dr. Dolinšek sodeluje v delovni skupini za celiakijo evropskega združenja za pediatrično gastroenterologijo in prehrano ter v skupini za pripravo novih evropskih smernic za obravnavo bolnikov s celiakijo. Tudi te ne predvidevajo druge možnosti kot upoštevanje stroge diete brez glutena, saj za zdaj ni drugega primernega načina zdravljenja te bolezni, nadaljuje.
Umrli že v otroštvu
Pred šestdesetimi leti celiakija ni bila prepoznana in veliko bolnikov je umrlo že v zgodnjem otroštvu. Danes je seveda drugače. Celiakijo diagnosticirajo z določanjem prisotnosti značilnih protiteles v krvi in v večini primerov tudi z biopsijo črevesne sluznice. Gluten namreč uničuje resice na črevesni površini, s čimer se zelo zmanjša absorptivna sposobnost črevesa. Danes tudi vemo, da celiakija ni samo bolezen črevesja, ampak je to sistemska avtoimuna bolezen, ki se lahko odraža z zapleti na mnogih organih in organskih sistemih. Vemo tudi, da ima bolezen gensko predispozicijo.
Največ škode bolezen povzroča na tankem črevesu. Vendar so znaki zelo raznoliki in se lahko ob splošnih znakih, kot so zaostanek v rasti, slabokrvnost, zakasnela puberteta ipd., kažejo tudi drugi znaki sistemske oblike te bolezni: na koži (dermatitisi), pride lahko do okvare sklenine na zobovju, kosteh, težav v centralnem živčnem sistemu, delovanju srca, reproduktivnem zdravju, vse do razvoja malignih bolezni.
Zato treba celiakijo prepoznati čim prej, še preden se težave razvijejo oziroma lahko uspešno zdravijo zgodnje zaplete. Zdravilo je eno samo: stroga brezglutenska dieta, s katero lahko povrnejo skoraj normalno stanje. Žal poznih zapletov bolezni z dieto ni več mogoče pozdraviti.
Do zapletov lahko privedejo tudi dolgotrajne kršitve diete, saj bolnik črevesno sluznico neprestano bombardira z malimi količinami glutena, opozarja Dolinšek. »Žitni izdelki so za te bolnike strup. Če je v kilogramu riža pol pšeničnega zrna, je to preveč glutena za bolnika. Preveč je tudi en žitni piškot tu in tam,« zdravnik odsvetuje občasne prekrške.
Pogosta bolezen
Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bila celiakija redka bolezen, saj so jo prepoznali samo pri otrocih z značilno klinično sliko, kadar so ti hujšali in niso napredovali v razvoju. Potem so postali dosegljivi boljši diagnostični testi, ki so razkrili, da bolezen prizadene skoraj odstotek prebivalstva v Evropi. Ponekod je še veliko bolj pogosta, v Skandinaviji na primer zboli eden na 50 prebivalcev, med starostniki pa je celo tri odstotke obolelih.
V Sloveniji, podobno kot v drugih državah, odkrivajo samo vrh ledene gore in ogromno bolnikov ostaja nediagnosticiranih. Glede na tuje statistike bi moralo biti teh bolnikov pri nas 20.000 ali celo več. Ocenjujejo, da ima v Sloveniji celiakijo verjetno več kot 1500 otrok. Na pediatričnih oddelkih bolnišnic sicer vsako leto odkrijejo 70 do 80 ali celo več novih bolnikov. Večinoma bolezen odkrijejo do desetega leta starosti, kasneje manj, nekaj bolnikov pa diagnosticirajo tudi v odrasli dobi.
Klinična slika
Večina težav zaradi preobčutljivosti na gluten se zgodi v črevesju, kjer hrana konča. Črevesje ima površino 40 kvadratnih metrov, bolnik pa hrane zaradi poškodbe črevesnih resic ne more absorbirati. Otrok, ki ima celiakijo, se ne razvija, ima napihnjen trebušček, odvaja večkrat dnevno mehko penasto blato – takšno »tipično« obliko celiakije sicer hitro odkrijejo. Težava pa je, ker ima ogromno ljudi neznačilne znake celiakije in asimtomatske oblike bolezni: imajo sicer prebavne težave, a jih pripišejo temu, da so kaj neustreznega pojedli, in ne gredo k zdravniku.
»Zdravniki nimamo pravega orodja, da bi našli vse bolnike, ker je klinična slika celiakije tako raznolika,« ugotavlja Dolinšek. »V zdravstvu imamo precejšnje diagnostične zamude: ne moremo natančno reči, ali zato, ker bolniki zaradi blagih težav ne gredo k zdravniku, ali zato, ker zdravniki zaradi nepoznavanja bolezni ne naredijo pravih testov in ne potrdijo bolezni. Dejstvo pa je, da precejšen delež bolnikov ostane neodkrit oziroma zelo dolgo neodkrit in izpostavljen tveganju neustrezne prehrane in zapletov.«
Za bolnike resna težava pa je tudi slaba dostopnost brezglutenske prehrane v vrtcih, šolah in še posebej v okviru prehrane študentov.
