»Zadovoljna sem s kvalifikacijami, glede na vročino je daljava idealna, in s prebojem v finale sem dosegla prvi cilj. Vroče pa je tako, da težko narediš, ritem srca nabija in smo vse bolj ali manj počivale v pripravi na kvalifikacije. Drugo mesto ne pomeni sedaj nič, jutri bodo boljši pogoji, hladneje bo in si želim, da končno opravim eno pravo tekmo. Cilj je medalja, jutri grem ponjo,« je bila zadovoljna, a odločna Ratejeva.
Po prvem metu, namerili so ji 58,53 m, je bila že med dvanajsterico finalistk; nastopila je kot osma po vrsti v drugi skupini in bila tedaj skupno deseta. V drugi seriji pa se je prebila na prvo mesto v skupini B in tam nato ostala do konca tretje, zadnje serije. Boljša od nje je bila le zmagovalka prve skupine Christin Hussong.
Ta je že v kvalifikacijah v prvem metu zmogla 67,29 m in le za 18 cm zaostala za rekordom prvenstev Grkinje Mirele Manjani iz leta 2002. Kot običajno je izpadlo nekaj favoritinj za širši vrh na čelu z domačinko Katharino Molitor (58,00 m).
»V prvi met sem šla malo bolj ležerno, izvedba pa je bila prepočasna za normo, kar sem sicer pričakovala že od prvega meta. Na ogrevanju na pomožnem stadionu nisem bila motivirana, vedela sem, da lahko vržem brez polne priprave prek 60 m, a sem se morala kar potruditi. Jutri si želim, da bi bilo ogrevanje pred tekmo veliko boljše,« je povedala Ratejeva.
Šestintridesetletnica z državnim rekordom 67,16 m je letos že vrgla 66,10 m in skoraj stalno krepko presegala 60-metrsko oznako. To ji daje veliko večjo mirnost in sproščenost, celo igrivost, kot jo je kazala pred kateremkoli velikim tekmovanjem v preteklosti. »Cilj je medalja, sodim v ožji krog, sem sproščena in upam, da bom jutri tudi moj dan. Pričakujem, da bo z medalji potrebno kopje vreči okrog 65 m.«
Doslej je medalje osvajala le na zimskih evropskih pokalih v metih in na sredozemskih igrah, kjer je bila leta 2013 tudi zlata. Na EP pa je bila najvišje doslej na šestem mestu, dvakrat na zadnjih dveh prvenstvih leta 2014 v Zürichu in 2016 v Amsterdamu, na SP je bila najvišje leta 2011, ko je bila sedma v Daeguju, to mesto pa je kot najboljši olimpijski rezultat zabeležila tudi leta 2012 v Londonu.
