»Stara sem 29 let in odločila sem se, da želim biti evtanazirana, ker imam resne duševne težave. Moje trpljenje je neznosno in brezupno. Vsak vdih je mučenje ...,« je o svojem doživljanju povedala Brouwersova. Ekipa z nizozemske televizije RTL Nieuws je z njo preživela dva tedna pred petkom, 26. januarja, ko je bila ob drugi uri naročena za dokončno dejanje. Datum je 29-letnica težko čakala, na veliki beli tabli je s črnim flomastrom odštevala dneve, ki so jo ločili od odrešitve. Zadnja dva tedna življenja je preživela med svojimi bližnjimi v mestecu Deventer, kjer se je vozila s kolesom in se ukvarjala z ročnimi deli. Obiskala je tudi krematorij, ki ga je izbrala za lasten pogrebni obred.
Večina evtanaziranih je neozdravljivo telesno bolnih
Do podobnega primera skoraj gotovo ne more priti nikjer drugje na svetu kot na Nizozemskem. V večini držav je evtanazija v nasprotju z zakoni. Nizozemski zakoni pa evtanazijo dovoljujejo, če je odobri zdravnik, ki presodi, da je pacientovo trpljenje »neznosno in brez možnosti za izboljšanje« in če ne obstaja nobena druga alternativa. V večini primerov gre za telesno bolne ljudi, najpogosteje bolnike z rakom, ki imajo hude bolečine. Od 6585 evtanaziranih ljudi v preteklem letu jih je bila takšnih velika večina. A za 83 ljudi evtanazija ni bila odrešitev pred telesnimi bolečinami, pač pa pred duševnimi.
»Ko sem bila stara 12, so mi diagnosticirali depresijo. Takrat sem tudi izvedela, da imam mejno osebnostno motnjo,« je pojasnila televizijski ekipi. »Nato so se diagnoze zgolj množile: depersonalizacijska motnja, kronična depresija in anksioznost. Sem kronično samomorilna, imam psihoze in slišim glasove,« je nadaljevala. Ko je svojim zdravnikom omenila željo po evtanaziji, ji je ti niso bili pripravljeni uslišati, zato se je obrnila na Levenseindekliniek v Haagu, kliniko, ki se ukvarja z ljudmi, katerih prošnje za evtanazijo so bile zavrnjene. Klinika je odobrila 65 od 83 evtanazij zaradi duševnih bolezni v minulem letu. Kot navaja BBC, je na kliniki približno 10 odstotkov prošenj odobrenih, 90 odstotkov ljudi, ki odda prošnjo, pa ne izpolnjuje pogojev. »Pacienti z duševnimi težavami so pogosto precej mlajši od ostalih, ki zaprosijo za evtanazijo. Zato je še težje sprejeti odločitev, saj taki osebi odvzameš velik del življenja,« je pomisleke pojasnil Kit Vanmechelen, psihiater, ki pregleduje paciente, ki želijo umreti z medicinsko pomočjo.
»Ne vem, kako je, če si srečen in vesel«
»Ujeta sem v lastnem telesu, v svoji glavi, želim se osvoboditi,« je televizijski ekipi v zadnjih dveh tednih življenja pripovedovala Brouwersova. »Nikoli nisem bila srečna ali vesela, tega koncepta sploh ne poznam,« je še dodala.
Ob primeru Aurelie Brouwers se porajajo vprašanja o tem, kdaj je oseba sposobna razumno odločati o svoji smrti. Po nizozemskih zakonih mora biti zdravnik prepričan, da je odločitev osebe prostovoljna in dobro premišljena. A pri duševno bolnih ni tako enostavno določiti, ali je ta kriterij izpolnjen, saj je želja po smrti pogosto simptom katere od bolezni. »Glede tega ne moreš biti nikoli povsem prepričan,« priznava psihiater Vanmechelen. »Storiti moraš vse, da omiliš simptome bolezni in biti pozoren na to, ali je želja po smrti konsistentna,« je pojasnil za BBC. »Če so ljudje z duševnimi boleznimi ustrezno zdravljeni in uživajo zdravila, želja po smrti pa ostaja, je takšno željo treba razumeti enako kot željo bolnika z neozdravljivim rakom,« je prepričan psihiater. Takšnega mnenja niso vsi, med nizozemskimi strokovnjaki na področju psihiatrije je nekaj takšnih, ki so ostri kritiki evtanazije v primeru duševnih težav. »Kako naj jaz ali kdorkoli drug ve, da želja po smrti ni odraz duševne bolezni,« se sprašuje psihiater Frank Koerselman. Nelagodje ob evtanaziji duševno bolnih izvira iz občutka, da je težko biti prepričan, da so zares izčrpane vse druge možnosti.
