Nekateri od teh preprostih vernih ljudi izhajajo namreč iz tigrovskih in partizanskih družin, katerih predniki so zaradi domobranske izdaje končali na vešalih v ulici Ghega v Trstu 23. aprila 1944 in v koncentracijskih taboriščih, od koder se niso nikoli več vrnili. Lahko si predstavljate, kako jim je bilo pri srcu, ko so videli vašo fotografijo, ko ste se v črnem usnjenem plašču pojavili skupaj s predsednikom Pahorjem v imenu »sprave« pri polaganju vencev najzloglasnejšim klavcem ustašem. Pri tem naj povem, da so omenjeni verni ljudje že zdavnaj (po drugi svetovni vojni) sprejeli svojo veliko žrtev v NOB in niso nikogar obtoževali. Za izdajalce so takrat rekli: niso se zavedali, bili so zapeljani.

Torej, gospod Dežman, po zgornjem uvodu bi vas vprašala: kaj raziskujete? Nekateri ljudje, ki hodijo v cerkev, še nikdar niso bili bolj razdeljeni in žalostni, kot so danes. Pravijo, da je bilo v bivši Jugoslaviji stokrat bolje, ker je bila veliko večja skromnost, zato pa toliko boljša povezanost in srčnost ter pristna vera. Nihče se ni gnal za položajem.

Komunistov, ki jih vi omenjate na vsakem koraku, v svojem pismu ne bom omenjala. Ker nisem bila nikoli članica nobene stranke, še najmanj pa komunistične, pa čeprav sodim po starosti v vašo generacijo. Bila pa sem rokerica tako kot vi in v nasprotju z vami sem to še danes, ker se nisem »spokorila«.

Zdaj pa o vašem plemenitem poslanstvu – grobarja. Pravite, da se mora Slovenija zavedati zahodnih civilizacijskih norm. Se strinjam, ljudi je pač treba pokopati. Tako ali drugače. V breznih, kjer iščete kosti, so namreč tudi posmrtni ostanki iz časa protireformacije. Ko so lovci na heretike in čarovnice ugotovili, da je zelo zamudno požiganje na grmadah, so bile »sodne jame« zelo prikladne za rešitev problema. Ledinska številna imena v okolici gradov iz puntarskih časov so se pač ohranila skozi ustna, duhovna izročila nepismenih prebivalcev, ki pa niso poznali demence. Na srečo. Sicer bi se popolnoma izbrisala iz našega slovenskega (slovanskega) spomina tudi imena bogov, ki so resnično naša.

Ker vsem priporočate razne knjige, bi vam jaz priporočila naslednje: F. Bevk: Umirajoči bog Triglav; P. Medvešček: Iz nevidne strani neba; B. Čok: V siju mesečine. Seveda jih še veliko, a naj bodo te za začetek. (Če ste jih že prebrali, jih preberite še enkrat.) To Vam pišem zato, ker govorite o resnici. Dragi gospod Dežman, do absolutne resnice (če ta sploh obstaja) je še daleč daleč… To vam danes lahko pove vsak otrok, ki brska po spletu, ali pa gleda le oddajo Viasat History, kjer spoznava še drugo plat Kristusovega življenja, da ne omenjam davnih civilizacij, kot so bile Lemurija, Hiperboreja, Atlantida…

Ko sem že pri davnih civilizacijah, bi se ustavila pri Romih, ki so ohranili nekaj starodavnega znanja. Bili so preganjani skozi vso zgodovino in so še danes. Na ozemlju, kjer naj bi jih partizani pobili, je bilo veliko izdaj. Vojna je kruta in ne izbira, zato so tudi nedolžne žrtve in grozljivi zločini. Tega zločina nikakor ne opravičujem, čeprav ga razumem. Mnogo manj pa razumem, da je danes bolj kulturno pokopati kosti mrtvih Romov (čeprav sem absolutno za to), kot pa napeljati živim vodo in elektriko v domove.

Ne nazadnje, gospod Dežman, kolikokrat ste obiskali Rome? Ali ste bili v Postojni, kamor se je pred leti zatekla družina Strojan? Ker romsko umetnost izjemno cenim, sem jim posvetila nekaj svojih pesmi, eno od njih, posvečeno družini Strojan, sem jim jo tudi izročila, ko sem jih obiskala.

Gospod Dežman, reči hočem le, da je problem v slovenski družbi mnogo globlji, kot ga razlagate vi, čeprav je v resnici sila preprost. Vsak naj sledi svojemu srcu in misli s svojo glavo ter opazuje naravo okrog sebe, pa bo našel tudi svojo pot in resnico. Brez kvazidemokratičnih razlag.

Ana Horvat, Orehek pri Postojni