Nanizanka Endeavour, v kateri je edina stalnica smrt: ustreljen, zaboden in nato še za zapahi

Ne tako zelo izkušeni inšpektor v tretji sezoni raziskuje štiri izjemno zapletene skrivnosti, ki ga privedejo do meja njegove iznajdljivosti. Začne preiskavo smrti mlade avtobusne sprevodnice, nato odkriva resnico v ozadju umora umetnika, se poda v iskanje izginule danske varuške in preiskuje grozljiv umor lastnika konfekcijske tovarne. »Edina stalnica je smrt,« je o vsebini malce morbidno zapisal avtor Russell Lewis. O seriji v štirih dveurnih epizodah, ki jo boste lahko od 11. avgusta ob sobotah ob 21. uri spremljali na kanalu Epic Drama, smo se pogovarjali z glavnima igralcema, Shaunom Evansom (Morse) in Rogerjem Allamom (Thursday).

Evans: Išče novo življenje. Živi v koči ob jezeru, s policijo ne želi več imeti opravka, a se zdi, da je bil že večkrat na takšni točki. Že v prvem delu serije je imel v žepu pismo odpovedi, saj se je spraševal, ali je sploh pravi za to delo. Potem so ga še nekajkrat ustrelili, zabodli, padel je skozi strop in pristal v zaporu. Tudi sam bi zamenjal takšno službo. A kot pri vsaki dobri zgodbi tudi tukaj usoda postavi vse na pravo mesto. Skozi celotno serijo spoznava, da je res pravi za to delo, ki je včasih bedno, včasih pa čudovito.

Evans: Da. Rešil je več primerov, zaradi vse večjega spoštovanja med kolegi lahko lažje dela, pa še dokazovati se mu ni treba nenehno. Zato je tudi v tej sezoni zadovoljnejši. Rad rešuje uganke, mu gre pa veliko vsakdanjih stvari še vedno na živce. A tudi pri tem skoraj uživa.

Evans: Da, nekako je res bilo. Do konca sezone je znova veliko bolj pobit in malodušen, a nenehna potrtost za noben lik ni dobra. Potrebne so spremembe. Ko sem si po snemanju ogledal epizode, sem bil tudi sam presenečen, da je bil na trenutke veliko manj zatežen. Za snemanje imamo na voljo veliko časa, zato lahko prizore posnamemo različno, režiser pa je na koncu izbral lahkotnejše in ne tako temačne. Fred Thursday se ukvarja s svojimi stvarmi, gledalec pa se začne spraševati, ali mu bo uspelo še dolgo ostati v policiji, saj nekatere stvari, ki so jih v preteklosti delali po ustaljeni poti, začnejo delati drugače.

Evans: Ko snemamo, ne razmišljamo o njenem koncu, serija bi se lahko še dolgo nadaljevala, a želim, da vedno vsi dajemo vse od sebe. Apatičnost bi lahko bila naš najhujši sovražnik. Dobro je, da po koncu vsake od serij gledalci povedo, ali jih zgodba še vedno zanima in ali jim je še vedno všeč. Brez njih sploh ni smiselno snemati.

Allam: Ko sem proti koncu prejšnje sezone prejel scenarij, sem bil malce v skrbeh, saj še nisem imel podpisane nove pogodbe. Pomislil sem, da bi lahko to bil konec, a sem si oddahnil, ko so me obvestili, da se moja pot še ni končala.

Allam: Da, konec je znova malce dvoumen. V pljučih mu je namreč ostal delček naboja, njegovo zdravstveno stanje je precej resno, saj bi se lahko prebil do drugih organov in ga morebiti tudi ubil. Tako ne ve, kaj se bo zgodilo. V situacijah, za katere se mu zdi, da je to nujno, ga ni strah uporabiti pesti, delček preostalega naboja pa vpliva na dodatne nasilne izpade. Mislim, da se na trenutke v mislih vrača v čas vojne, kar se mu dogaja vso sezono. V zadnjem delu preiskuje rop banke, njegova hči je v nevarnosti, njega pa zaradi nasilja suspendirajo. Tako na koncu spet vse ostane v zraku in ne vemo, kako se bo njegova zgodba končala.

Allam: Oče in stric sta bila del generacije, ki ji pripada tudi Fred. Rodili so se med prvo svetovno vojno, izhajali pa iz revnega okolja. Od različnih ljudi jemlješ drobce in jih sestavljaš – kako nekdo hodi, se pogovarja ali vede. Fred nosi klobuk in kadi pipo. Spomnim se veliko moških, ki so v šestdesetih letih to počeli.

Allam: Jo! Grozljivo je. Poskusil sem s pravim in tudi zeliščnim tobakom in oboje je enako odvratno. Kajenje sem opustil pred leti, zato mi je danes res ogabno. Morate pa vedeti, da prizore ponavljamo in na koncu po dve uri skupaj samo kadim. Do konca življenja nočem videti nobene pipe več.