Novoizvoljeni predsednik Kolumbije, 42-letni Ivan Duque, je v torek prisegel na štiriletni mandat. V govoru na slovesnosti v Bogoti, ki se je je udeležilo deset latinskoameriških predsednikov in okoli 3000 posebnih gostov, je konservativni Duque obljubil, da bo »vladal brez sovraštva in maščevanja«, ter napovedal popravke mirovnega sporazuma, ki ga je z gverilskim gibanjem FARC (Kolumbijske revolucionarne oborožene sile) sklenil odhajajoči predsednik Juan Manuel Santos.
Duque, po poklicu odvetnik, je 60. in najmlajši predsednik v zgodovini Kolumbije. Izvoljen je bil 17. junija v drugem krogu z zmago nad levičarskim kandidatom Gustavom Petrom. Duque je član desne stranke Demokratičnega centra, ki jo vodi njegov politični mentor in vzornik ter nekdanji predsednik (2002–2010) Alvaro Uribe. Ta je zdaj senator in velja za osrednjo konservativno politično figuro v državi, od začetka je nasprotoval pogajanju z gverilci. Uribe in Duque sta z zelo agresivno kampanjo leta 2016 dosegla, da so se volilci na referendumu izrekli proti mirovnemu sporazumu. V kampanji za predsedniške volitve so Duque in nekateri vidni člani njegove stranke obljubljali, da bodo sporazum, ki je bil z nekaterimi spremembami podpisan po referendumu, »raztrgali«.
Čakajo še eni uporniki
Po volilni zmagi je Duque svoje stališče precej omilil. V skladu s sporazumom med Santosovo vlado in FARC je deset tisoč gverilcev izročilo orožje, ustanovili so svojo politično stranko in si zagotovili avtomatsko deset sedežev v parlamentu. V sporazumu je med drugim zapisana amnestija za upornike, ki bodo priznali storjene zločine. To je za Duqueja nesprejemljivo. V torkovem govoru je rekel, da si bo v okviru sedanjega sporazuma prizadeval, da bodo žrtve dobile »pravno, moralno in ekonomsko zadoščenje«. Ne ve pa se, ali bo zahteval ukinitev sedežev v parlamentu za člane FARC.
Spreminjati sporazum ne bo lahko, saj so bila njegova določila vključena v ustavo. Po drugi strani je davek polstoletnega spopada s FARC terjal več kot 260.000 življenj, okoli 60.000 izginulih, več milijonov prebivalcev pa je zapustilo domove.
Lani je Santos začel mirovna pogajanja še z drugo gverilsko skupino ELN (Nacionalna osvobodilna vojska). Duque namerava v prvih 30 dneh vladanja podrobneje preučiti te pogovore in jih oceniti skupaj s predstavniki OZN, katoliške cerkve in posredniških držav. Povedal je, da mora ELN »ustaviti vse kriminalne dejavnosti in omogočiti mednarodni nadzor«, če želi mirovni proces nadaljevati.
O varnostnih razmerah je dejal, da je Santos zapustil državo v klavrnem stanju, in omenil, da je bilo v zadnjem letu in pol umorjenih 331 družbenih aktivistov. Opozoril je tudi na porast kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s proizvodnjo drog. Po ocenah OZN je bilo lani z rastlinami za pridobivanje droge, predvsem koko, zasejanih za 209.000 hektarjev zemljišč, kar je zgodovinski rekord.
Za poraz Madura
Duque je med prioritetami nove vlade navedel tudi boj proti korupciji in spremembo kazenske zakonodaje. Na gospodarskem področju si bo prizadeval za ekonomsko reformo na neoliberalnih temeljih, za razvoj na osnovi novih tehnologij, privatizacijo, krčenje državnih izdatkov, zmanjšanje neenakosti, povečanje srednjega sloja s širitvijo podjetništva in podobnimi ukrepi. Na mednarodnem področju bo dal prednost odnosom z ZDA in miroljubnim ukrepom, s katerimi bi ob pomoči mednarodnih organizacij uspeli doseči poraz »venezuelske diktature«. To je tudi njegova edina skupna točka z odhajajočim predsednikom Santosom, ki je že pred časom zamrznil odnose s Caracasom. Seznam izzivov v programu Duquejeve vlade je torej dolg in ga ne bo lahko izpolniti.
