Ljudska balada je pesem, ki se poje, je ustvarjalna podoba resničnosti, pravi raziskovalka prof. dr. Marjetka Golež Kaučič z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU: »Avtorstvo je praviloma anonimno, večinoma se širi po ustnem izročilu, zato navadno ne doseže neke končne oblike, ampak imamo cel varianti niz.« Na drugi strani je umetna balada avtorska stvaritev z na papirju fiksirano vsebino. A če je slednja literarna, štejemo ljudsko balado predvsem med folklorne stvaritve. »In če se umetna balada vedno konča tragično, se ljudska lahko zaključi tudi srečno. Poznamo denimo balado o samomoru nune zaradi nesrečne ljubezni, ki pa se srečno konča predvsem na Primorskem, kjer jo prednica spusti iz samostana,« pove kot zanimivost.
Marsikomu se ob poslušanju balad zdi, da so tipično narečne, a sogovornica opozarja, da pri ljudskih baladah v resnici izstopa privzdignjen jezik, bližji knjižnemu. »Opazimo seveda veliko narečnih izrazov, a ker je jezik podrejen predvsem melodiji, postane način izražanja malo nadnarečen.« Tudi zato, ker uporablja ljudski ustvarjalec pri petju balade obrazce, denimo uvodni leži, leži ali zaključni pade dol in omedli, ki se pogosto selijo iz ene pesmi v drugo. Tovrstne asociativne tvorbe pomagajo pri pomnjenju, ustvarjalec jemlje snov iz neke skupne zakladnice, izstopa močna zgoščenost dogajanja. Na drugi strani je jezik umetne balade, ki obrazcev ne pozna, izrazito knjižni.
Nosilke izročila ženske
Ljudsko balado lahko še vedno slišimo tudi v živo, kar je za raziskovalce zelo pomembno. Tako ugotavljajo, da se večkrat spremeni melodija kot pa besedila. Za primer navaja balado o ribi Faroniki, katere zapisi obstajajo samo v okolici Tolmina. »Zadnja tamkajšnja pevka je umrla, kasneje so dekleta, ki so želela balado oživiti, besedilo prevzela iz Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi, melodijo pa so po posluhu harmonizirala. Za besedilo je obveljalo, da je preroško in se ga, razen z drugo varianto posamezne besede ali imena, ne sme bistveno spreminjati.«
Večina nosilk baladnega izročila v evropski tradiciji je vendarle žensk, kar je (bilo) povezano z njihovo družbeno vlogo; med najbolj znanimi sta Katarina Zupančič, po domače Živčkova Katra (1860–1918), in Marija Tekavec (1896–1971). »Današnje izvajanje ljudskih balad v koncertnih oblikah je okrnjeno, zaradi manj potrpežljivega občinstva pevke pogosto izpuščajo ponovitve, ki so za ritmičnost balade ključne. Še pred slabimi dvajsetimi leti se to ni dogajalo,« se vrne raziskovalka v zgodovino.
Pojav balad raziskovalci opažajo že v 12. ali 13. stoletju, zapisovanje pa se je razmahnilo v 18. stoletju in z narodnim prebujenjem predvsem v 19. stoletju. Prve zapise ljudske balade smo dobili na Slovenskem leta 1775 z danes izgubljeno pesmarico ljudskih pesmi Dizma Zakotnika, a je znano, da je bila v njej denimo zapisana balada Pegam in Lambergar. »V zapisovanju in raziskovanju ljudskih balad v evropskem kontekstu nikoli nismo bili zamudniki,« dodaja.
Junaških balad najmanj
Slovenska ljudska balada pozna 337 tipov – denimo junaške balade, zgodovinske, pravljične, ljubezenske, legendarne… »Slednjih je največ, predvsem o različnih svetnikih, denimo Marija in brodnik.« Vsakdo najbrž pozna balado o kralju Matjažu, a junaških balad, pa tudi zgodovinskih, imamo najmanj.
V knjigi Slovenska ljudska balada se Golež-Kaučičeva obenem posveča arhetipnim lastnostim junaka; kralj Matjaž je tako lahko neke vrste manifestacija očeta, lepa Vida pa manifestacija matere. V tem smislu je pomembna tudi družbena funkcija balade: »Prek balad opazujemo socialno razslojenost, družinska in spolna razmerja, tudi medvrstne odnose. Pri nas pa denimo ni rasne razslojenosti, ki jo srečamo v španskih baladah.« Kot primer omeni balado o detomorilki Urški, resnični Ljubljančanki. To balado poznamo v 80 variantah in velja za eno redkih mestnih balad, ki so se razširile po celotnem slovenskem ozemlju.
»Baladni junaki so danes še aktualni in tudi že dekanonizirani. Pogosto nastopajo literarizirano, kot liki v prozi ali poeziji. Naj spomnim, da je bila svetlolasa ženska, ki je nekoč odgovarjala na vprašanja na spletnih straneh finančne uprave, lepa Vida. Tudi na solinah imamo zdraviliščne objekte z njenim imenom, poznamo tudi vino in podobno. Najbolj znane slovenske junake so torej že prenesli tudi v diskurz kapitala.«
