Ne, to omenjenega gospoda ni zanimalo več. Začutil je, da bo največ dela in zaslužka, če bo začel brskati po zgodbah živečih bivših belogardistov in domobrancev. Prav. Nekaj sem jih še osebno poznal in znali so svoje (večkrat zelo težke) zgodbe že na pamet; vi, dr. Možina, pa ste se sami vtaknili v pogovor in jim začeli polagati na jezik to, kar bi radi vi slišali. Že takrat sem pomislil, da ne veste kaj prida o tem, kdo so bili belogardisti in domobranci. V isti lonec vržete tudi partizane, skupaj s komunisti in udbovci. Če kdo tako »čustvuje« za denar, mu niti ne zamerim. Pač – sancta simplicitas. Zameril pa bi najbrž tistim, ki so ga (če so ga) tako usmerili pri njegovem doktoriranju.

Preden pridem k srži svojega namena, naj se vam predstavim, čeprav sem to že nekajkrat storil na takih mestih: sem 85-letnik, ki so mu že v prvem letu vojne italijanski fašisti z bombardiranjem uničili dom, domobranci iz osebnega maščevanja ubili strica, v cesti nastavljena mina (proti nemškim tankom) raztrgala mater, ki je bila vdova po mojem očetu, umrlem za rakom kot posledici vdihanega plina v prvi svetovni vojni. Drugega strica, ki je bil moj skrbnik, pa so po vojni zaprli, ker kot nekdanji borec na soški fronti ni hotel pripadati nikomur. In prav zaradi vsega tega in še česa ne bi jaz nikoli privolil v intervju z vami, dokler jih vodite tako, kot se je to ponovno zelo očitno zgodilo, ko sta se skupaj z dr. Jožetom Dežmanom v nedeljo, 22. julija 2018, »udarila« dva kameleonska spreobrnjenca.

Ker smo otroci med vojno in po njej morali na hitro odraščati, čeprav smo bili največkrat lačni, smo si marsikaj zapomnili, česar se vam ni treba. Vam je poznejši socializem ponudil vse najugodnejše pogoje, da ste kaj izvedeli iz knjig. Jaz pa vam lahko na pamet povem, da mi tisti mesec maj v letu 1945 tako stoji v spominu, kot bi bilo včeraj. Ljudje so bežali, »komunisti prihajajo, vse bodo pobili«, je bilo slišati s prižnic. In so bežali; niso vedeli, kam. Nekateri so bili grdo zavedeni. V naši vasici smo ostali samo otroci, starci in nekatere matere. In – nazaj so tudi prišli; že čez nekaj dni. Dve sestri med prvimi. Ni pa bilo brata, ki je še tiste dni pred koncem vojne kot domobranec »branil« Ljubljano na Orlah. Verjetno je končal v Rogu. Kakšnim sedmim fantom domobrancem jo je uspelo še pravi čas stisniti čez mejo. Večini strahopetnih voditeljev je bilo to omogočeno že kar nekaj dni prej. No, in take ste vi obiskovali v tujini. Ni dovolj, če se učite zgodovine iz knjig ali priročnikov, ki jih trenutno uporabljate za svoje potrebe.

Da ne bi bil krivičen. V tujini niso končali samo tisti, ki so čutili, da imajo maslo na glavi, kot so takrat temu rekli. Ilegalni pobegi so bili v modi še precej let po vojni. To so bili ljudje najrazličnejših poklicev in interesov. Nekateri so se počutili ogrožene, ker so prihajali na dan zastareli grehi. Več je bilo avanturistov, ki so si želeli boljšega kruha, kot jim ga je lahko dala povojna razrušena domovina. Med njimi so bili tudi (tako kot danes) kriminalci. Pozneje pa se je pokazala potreba po ženski populaciji. Tja so želele (nekatere) njihove žene ali dekleta, ki so enostavno prejele vozovnico in so se, tudi legalno, preselile k svojim možem ali (pogosto) neznanim partnerjem.

Doktor Možina, ti ljudje so bili že zdavnaj deležni vseh amnestij in so prihajali na obiske v domovino. Med njimi ni manjkalo takih, ki so imeli polna usta obrekovanja, pa so se kljub temu svobodno vrnili nazaj na svoje nove domove. Med temi ljudmi ste vi iskali »resnico« in ponovno odkrivali »toplo vodo«. In za vse to je bil, kot pika na i, nujno potreben samo še drugi spreobrnjenec, doktor Dežman.

Pričakujem(o), da boste kot mož znali pojasniti to, kar sem (smo) vas vprašal(i), da ne bo vse breme ostalo na plečih moje (naše) televizijske hiše.

Jože Centa, Ljubljana