»Starejši ko sem, bolj mi je jasno, da je resnica takšna: preprostejša je hrana, bolj izjemna je lahko,« je pred štirimi leti za spletno stran Business Insider povedal Joël Robuchon, kuharski mojster stoletja, od katerega se je v ponedeljek, ko je bila objavljena novica o njegovi smrti, poslovil ves svet s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu. »Slog Joëla Robuchona je bil bolj kot vse drugo skoraj obsedeno osredotočanje na kakovost,« so sporočili iz njegove pisarne in hvalili Robuchonov perfekcionizem, s katerim je preproste jedi spreminjal v popolno harmonijo.
Preprostost je bila Robuchonovo vodilo vse do njegovega zadnjega, 73. leta življenja, ki ga je v Poitiersu rojeni kuhar končal v Švici. Vidna je bila v tem, da v eni jedi nikoli ni kombiniral več kot treh okusov, saj je želel, da se sestavine v njej jasno začutijo. Kljub temu ni izbiral preprostih sestavin, saj se ni otepal kaviarja, jastogov, gosjih jeter in tartufov, ampak je iz njih ustvarjal svoje najprepoznavnejše jedi. Se pa počasi pečen golob z gosjimi jetri ali ravioli z jastogom in tartufi vseeno niso mogli kosati z njegovo največjo gastronomsko poslastico, zaradi katere so za Robuchona slišali tudi tisti, ki o francoski visoki kulinariki niso imeli pojma –, s krompirjevim pirejem. Robuchonov kremasti pire iz krompirja je v sebi imel toliko masla, da je bil skoraj tekoč. Razmerje med krompirjem in maslom, ki naj bi ga uporabljal Robuchon, je bilo 2 proti 1 ali celo 1 proti 1, tisti, ki so ga poizkusili, pa so se raztopili ob njem, tako kot je se je krompir topil v njihovih ustih.
Skupno je imel 31 Michelinovih zvezdic
Robuchonov krompirjev pire velja za najboljši krompirjev pire na svetu, veliko pa jih meni, da je bil največji med velikimi tudi Robuchon. Naziv kuharskega mojstra stoletja mu je nadel gastronomski vodnik Gault Millau leta 1989. To je bilo manj kot deset let po tem, ko je Robuchon pri 36 letih odprl restavracijo Jamin, s katero je že v roku enega leta dobil prvo Michelinovo zvezdico.
Petnajst let pozneje je sporočil, da se poslavlja od profesionalne kuhinje, ker se želi posvetiti družini, na polno živeti in uživati v naravi, kar mu ni uspelo že od 15. leta, ko je začel delati v kuhinji. A njegov počitek ni trajal dolgo. Že nekaj let pozneje je spet prijel za nož, imel pa je tudi nekaj novih idej. To, kaj bodo jedli gosti v njegovih restavracijah, je izpopolnil že v preteklosti, po vrnitvi na sceno pa se je posvetil temu, kako bodo jedli, in snobovsko obedovanje za mizami začel nadomeščati z majhnimi restavracijami, kjer gosti lahko sedijo za pultom, ki obkroža kuhinjo. Da gurmanska izkušnja pri tem ni trpela, dokazuje to, da je imel Robuchon ob koncu svoje kuharske kariere 31 Michelinovih zvezdic, kar je več kot kateri koli drugi kuharski mojster, tako da bi, če bi naziv kuharskega mojstra stoletja podeljeval tudi Michelin, Robuchon tega verjetno prejel še od njega. Pred dvema letoma je s svojimi 39 lokali, restavracijami in klubi, ki jih je imel po svetu, prišel celo do 32 zvezdic, še bolj kot zvezdice pa mu je bila blizu kuharska šola, ki jo je odprl blizu svojega rodnega kraja in bo tako kot njegovo znanje ostala tudi za druge generacije.
