Žalostni in jezni smo. Težnje po rehabilitaciji domobranstva so se začele s poskusom njegovega opravičevanja, zdaj že z zanikanjem: o kolaboraciji ne moremo govoriti, saj niso sprejeli okupatorjeve ideologije. Obrnili so vlogi, partizani so po novem zločinci, domobranci pa so se samo branili pred rdečo nevarnostjo. Če bi tako razmišljali prizadeti, pa to počno strokovnjaki, ki naj bi objektivno proučevali novejšo zgodovino. Slovence, ki smo bili v drugi svetovni vojni med zmagovalci, s tem izdajalsko vodijo med »svoje«, med poražence – kam nas to pelje?
Pritrjujem tistim, ki menijo, da je mnenjske nasprotnike dobro poslušati in brati. Spoznaš njihova razmišljanja in čustvovanja. Počasi jih lahko razumeš, zbližaš poglede in stališča. Trudim se. Skoraj vsak dan. Na kaj naletim, če pogledam večino desnih medijev? Na diskreditacijo vseh, ki jim niso pogodu. Ponižujejo jih, zasmehujejo, si izmišljujejo vsemogoče in se naslajajo, pogosto čisto v primitivnem slogu. Znanstveniku je treba vzeti kredibilnost, politiku, sodniku in gospodarstveniku poštenost, ker niso naši. Povejte mi, prosim, kdo je v Sloveniji novinar? Že vsak, ki kaj napiše in mu to objavijo? Ne samo vloge predsednika države, tudi druge poklice smo uspešno razvrednotili. Cilj je predvidljiv: namesto objektivnega informiranja javnosti prilivanje bencina na ogenj, da bo sovraštvo med Slovenci še bolj vzplamtelo. V imenu koga? Janševih oblastniških teženj? Hotenj in poželenj Cerkve? Še Možino lahko vgradim v mozaik kot njihovo podaljšano roko. Dežmana z njegovim rugljevsko gostilniškim žargonom tudi. Imeti moraš občutke manjvrednosti, če se trudiš ponižati bolj priznane od sebe.
Je pogled skozi strankino okno in cerkveno lino preozek za človeško širino in večjo strokovno objektivnost? Etiketiranje boli in srčni ljudje se ne maščujejo in ne lepijo zmerljivk vse počez. Cerebralni paralitiki, čustveni invalidi… Je tudi sočutje rezervirano le za naše? Kaj pa sedanjost? So begunci, ki umirajo, samo številke in njihovi otroci niso otroci? Kdo bo štel žrtve in jim napisal imena na grob? Saj res, sem pozabila, saj so le ekonomski migranti, ki so nevarni, nas zajedajo in ogrožajo. Janša in njegovi pa naši rešitelji. Kam nas to pelje?
Ne zgražam se samo nad omenjenim. Sprašujem se tudi, kaj počne Študijski center za narodno spravo. Razdvaja ali spravlja Slovence? Nekateri pravijo, da so tam zaposlovali po ideoloških in ne po strokovnih merilih. Kot mi je znano, se v centru bolj kot s spravo ukvarjajo z življenjem v naši nekdanji državi, za katero v svoji neobjektivnosti in manipulativnosti ne najdejo nič pozitivnega, nobene dobre besede. Poudarjajo samo zločinski komunizem. Druga tema so krivice in zločini, ki so jih prizadejali partizani, o zločinih druge strani pa nič. Predlagam, da tak center plačujeta SDS in Cerkev, ne pa država. Kam nas to pelje?
Predsednik Pahor poskuša doseči spravo z zgodovinsko uravnilovko oziroma tako, da kima eni (domobranski) strani, drugo pa ignorira. S tem ustvarja nove krivice in bolečine. Televizija »demokratično« išče »kvaziuravnoteženost«, dopušča razraščanje ideoloških manipulacij z zgodovino in si zatiska oči pred odgovornostjo. Janša s svojim »aparatom« že leta gradi moč s ščuvanjem, izključevanjem, razdvajanjem in za to uporablja vsa sredstva… (Je to državniško in domoljubno?) Mi pa prepogosto trošimo energijo za medsebojno obmetavanje, tudi z nekaznovanim sovražnim govorom, namesto za »gradnjo« naše in tako zaželene države. Se vedno bolj sovražimo? Ljubi Slovenci, kam nas to pelje? Si tega res želimo?
Polona Jamnik, Bled
